Facebook 

Arhiv novic

 

 

Pogumno se spoprimite s spletnim nasiljem

Kategorija: Zadnje novice Ustvarjeno 11. 01. 2018

Na spletišču Safe.si je osnovno šolska učiteljica zastavila zanimivo vprašanje na temo, ki je v dandanes vse bolj pereč.

VPRAŠANJE: Sem razredničarka osmemu razredu. Ena izmed učenk se je obrnila name in mi povedala, da je žrtev spletnega nasilja (podrobnosti tu ne želim navajati). Hkrati me je prosila, naj tega nikomur ne povem, saj se boji, da jo bodo sicer še bolj zlorabljali. Žal bolj slabo poznam vso to tehnologijo in niti ne vem, kaj je tu možno storiti. Kaj mi svetujete?

ODGOVOR: Primer, ki ste ga opisali, še zdaleč ni osamljen. Žal se namreč pogosto dogaja, da se otroci in najstniki bolj kot nadlegovanja samega bojijo tega, da bi se razkrilo, da so o tem z nekom govorijo. Velik del vrstniškega nasilja se je preselil na splet ali pa nadlegovalci tako ali drugače uporabljajo nove tehnologije za izvajanje nasilja. Večina tega nasilja ostane odraslim nevidna in običajno nasilnež grozi žrtvi, da bo njeno življenje še veliko težje, če si drzne komu povedati, kaj se dogaja. Pravite, da tehnologije ne poznate dobro in da vas delno tudi to ovira pri odločitvi, kaj storiti. Moje mnenje je, da tehnologija storilcu sicer res olajša njegovo početje, a to ni kaj dosti drugače, kot je bilo nadlegovanje »v starih časih«. Če je nasilnež žrtev pričakal za vogalom, kjer ju nihče ni videl in jo, denimo, prisilil, da mu da denar ali kaj drugega ali jo je tako ali drugače poniževal in ji grozil, se to nikjer ni zares videlo. Podobno kot pri spletnem nasilju ni bilo nobenih modric, ki bi nam dale vedeti, da se nekdo znaša nad tem otrokom. Zdaj je žrtev pač nekoliko lažje »počakati za vogalom«, a tudi zdaj se lahko branimo pred tem. Storilca lahko na različne načine blokiramo na medijih, ki jih uporablja, tako da mu tudi »vogali« niso več tako zlahka dostopni.

Po mojem mnenju je treba žrtvi pomagati z ukrepanjem, a nadvse previdno in ne proti njeni volji. Verjetno bi bilo najbolje, da se z dekletom ponovno pogovorite o tem in izrazite pripravljenost, da ji priskočite na pomoč. Ob tem pa je nujno potrebno tudi širše sodelovanje šole, saj se lahko v nasprotnem primeru res zgodi, da deklica postane žrtev še hujšega  nadlegovanja. Vsekakor bi priporočala, da se ob tej priložnosti odločite tudi za ozaveščanje kolektiva in učencev o tem, kaj je spletno vrstniško nasilje in da vsem posredujete tudi jasno sporočilo, da je to v vašem okolju nedopustno. Izkaže
se namreč, da šole, ki se odločijo za aktiven pristop, s tem kar precej preprečijo širjenje »virtualnega« nasilja na šoli. Moje osebno mnenje je prav tako, da bi bila lahko velika razširjenost takih pojavov povod za nek širši družbeni razmislek. Mnogim otrokom smo namreč odvzeli občutek, da obstaja neka avtoriteta, ki jim lahko pomaga, če so žrtve nadlegovanja. Ne zaupajo temu, da jim lahko nekdo stoji ob strani in jim pomaga pri tem, da se postavijo zase. Predvsem pri »on-line« življenju imajo občutek, da so na nekakšnem »divjem zahodu«, kjer velja le pravica nasilja in moči. Nočem seveda reči, da potrebujemo »šerife«, daleč od tega. Kar pa potrebujemo, je samozavest, da pristopimo k otroku in mu rečemo: »Lahko mi poveš, če se ti kaj neprijetnega dogaja na spletu; znal ti bom pri tem pomagati.« Seveda potrebujemo tudi odločnost, da to obljubo držimo tudi takrat, ko se moramo šele poučiti, kako se tega sploh lotiti.

Veliko informacij, ki jih pri tem potrebujete, boste našli na www.safe.si , za dodatne nasvete in pomoč pa se lahko obrnete tudi na telefon Tom. Svetovala bi vam še, da se vključite v eno izmed izvedb Arnesovega tečaja o varni rabi interneta (MOOC-V), kjer se veliko posvečamo tej tematiki.

Vir: Safe.si, 8. 1. 2018 in Maja Vreča, Šolski razgledi, številka 1/2018, 5.1. 2018