OECD Prehodi: Pregled politik in praks izobraževalnih sistemov na področju prehoda otrok iz vrtca v šolo

Kategorija: Fokus Ustvarjeno 11. 05. 2017

(OECD Transitions: Review of policies and practices for transitions from early childhood to primary education)

dr. Maša Vidmar

V prispevku predstavljamo preliminarne ugotovitve nacionalnega poročila o politikah in praksah na področju prehoda otrok med vrtcem in šolo. Poročilo je bilo pripravljeno v okviru študije OECD Transitions (Review of policies and practices for transitions from early childhood to primary education), celotna študija OECD izide 13. junija 2017.

Nacionalno poročilo so pripravile raziskovalke Pedagoškega inštituta dr. Maša Vidmar, dr. Tina Rutar Leban, dr. Sonja Rutar, v sodelovanju z MIZŠ.

Preliminarne ugotovitve nacionalnega poročila

Nacionalno poročilo ugotavlja, da je v Sloveniji

  • v zadnjih petih letih mogoče zabeležiti postopen porast odloga vpisa v osnovno šolo;
  • med drugimi strokovnimi delavci v prvem razredu 27% vzgojiteljic/jev, večina je učiteljic/jev razrednega pouka;
  • prehajanje strokovnih delavcev iz vrtca v šolo in nazaj, ki ga omogoča zakonodaja, le izjemen pojav;
  • prehod v vrtcih pri osnovni šoli, v primerjavi s samostojnimi vrtci, mehkejši, bolj kontinuiran, po drugi strani pa je med slabostmi take ureditve to, da skupna svetovalna služba več časa posveča delovanju šole;
  • kurkikulum za vrtce usklajen s programom osnovne šole, saj sta bila oba pripravljena v skupni konceptualni reformi in imata torej skupna izhodišča ter sledita skupnim načelom, vendar pogled v prakso pokaže, da so ponekod izzivi z udejanjanjem v dokumentih predvidene pedagoške kontinuitete;
  • sodelovanje s starši na področju prehoda iz vrtca šolo dobro utečeno;
  • vrtci in šole izvajajo številne prakse, ki otroku omogočajo lažji prehod v šolo (npr. vrtci - razvijanje porajajoče in zgodnje bralne pismenosti, razvijanje samostojnosti pri oblačenju in higieni ter obiski šol; šole – obiski za bodoče prvošolce, vabilo na prireditve);
  • najpogostješa oblika sodelovanja med vrtcem in šolo so različne oblike  obiskov; pri sodelovanju med vrtcem in šolo je kot najpogostejša problematika  izpostavljena tema zaščite oziroma varovanja osebnih podatkov o posameznem otroku;

Navedene ugotovitve kažejo,da so določeni vidiki prehoda med vrtcem in šolo  ustrezni, nekateri pa kažejo, da je temu področju potrebno posvetiti več strokovne in politične pozornosti.

Kaj je OECD Transitions?

OECD Transitions je mednarodna študija, katere namen je analiza učinkovitih politik in praks na prehodu med predšolsko vzgojo in primarnim (osnovnošolskim) izobraževanjem ter opolnomočenje držav pri zagotavljanju učinkovitega prehoda. V študijo vključene države so izpolnile vprašalnik ter pripravile nacionalno poročilo, na podlagi teh dokumentov bo sredi leta 2017 pripravljeno mednarodno poročilo, v katerem bodo zbrani mednarodni pristopi, prakse in politike, ki zagotavljajo uspešne prehode, izšlo pa bo tudi posebno poročilo, posvečeno samo Sloveniji. Ker je v slovenskem izobraževalnem prostoru opazen porast zanimanja za to temo, glavne ugotovitve nacionalnega poročila predstavljamo že sedaj. Celotno OECD poročilo izide 13. junija 2017.

Kako smo pripravili poročilo?

Poročilo smo pripravili na podlagi analize

  • strateških dokumentov (Bela knjiga, 1995, 2011; Izhodišča kurikularne prenove, 1996; kurikularni dokumenti, smernice, koncepti dela itd.) in
  • zakonodajnih dokumentov (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja; Zakon o vrtcih; Zakon o osnovni šoli; pravilniki, uredbe, delovna gradiva) ter
  • ustreznih poročil, evalvacij, raziskav.

Poleg tega smo podatke zbrali tudi neposredno od šol in vrtcev. V spletni anketi je sodelovalo 52 šol in 49 vrtcev, v polstrukturiranih intervjujih je sodelovalo 20 ravnateljev vrtcev in osnovnih šol, štirje strokovnjaki s področja predšolske vzgoje (Zavod za šolstvo in Pedagoška fakulteta Univerze v Kopru), poročilo pa je strokovno pregledala tudi dr. Ljubica Marjanovič Umek s Filozofske fakultete v Ljubljani. Pri pripravi poročila smo sodelovali tudi z Ministrstvom za izobraževanje, šolstvo in šport (MIZŠ).

Kaj poročilo vsebuje?

Značilnosti prehoda v Sloveniji v nacionalnem poročilu so predstavljene v petih poglavij, ki jim sledimo tudi v tem besedilu :

  1. opis sistema prehoda in njegove organizacije,
  2. profesionalna kontinuiteta (tj. kontinuiteta strokovnih delavcev),
  3. pedagoška kontinuiteta (tj. kontinuiteta kurikulumov oz. programov, razvojnih ciljev, pedagogike in pedagoških pristopov),
  4. razvojna kontinuiteta (tj. sodelovanje pri prehodu z družino, med vrtcem in šolo ter z zunanjimi institucijami) ter
  5. izzivi in strategije.

V nadaljevanju so po posameznih poglavjih predstavljene glavne ugotovitve iz nacionalnega poročila.

 

Opis sistema prehoda in njegove organizacije

Prehod iz vrtca v šolo je bil v slovenskem prostoru deležen veliko pozornosti politike, strokovne in laične javnosti v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ko je v Sloveniji potekala velika konceptualna reforma izobraževalnega sistema. V tem času je prišlo do spremembe glavnih načel in teoretičnih izhodišč, vpeljana je bila tudi cela vrsta sprememb v organizaciji, ciljih, vsebini, načrtovanju in izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa, kot tudi glede vloge odrasli-otrok oziroma učitelj-učenec. Med drugim se je osnovnošolsko izobraževanje podaljšalo na devet let oziroma je všolanje postalo obvezno za leto dni mlajše otroke (6-letnike). Veliko pozornosti je bilo usmerjene na to, da bodo šola, strokovni delavci in sistem pripravljeni na leto mlajše prvošolce.

V zakonodajnih in strateških dokumentih imamo na nacionalni ravni poudarjena dva vidika prehoda:

  • Povezovanje med institucijami po izobraževalni vertikali (glej Kurikulum za vrtce, 1999), pri čemer je poudarjeno, da naj vrtec ne dopusti pošolanja kurikula v vrtcu in vztraja pri svojih temeljnih specifičnostih. Na tem mestu je poudarjena tudi vloga svetovalne službe, katere posebna skrb je prehod iz vrtca v šolo oziroma uvajanje v šolo (glej Programske smernice za svetovalno službo v vrtcu, 1999; Programske smernice za svetovalno službo v osnovni šoli, 1999). Konkretne oblike in načini sodelovanja med vrtcem in šolo se opredelijo v letnem delovnem načrtu.
  • Postopek vpisa, vključno z ugotavljanjem pripravljenosti na šolo ter odlogom (glej Zakon o osnovni šoli). Ugotavljanje pripravljenost na šolo je obvezno, če starši ali zdravstvena služba predlagajo odložitev šolanja. V postopku ugotavljanja pripravljenosti lahko šola sodeluje v vrtcem (glej Zakon o osnovni šoli; Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja).

V zvezi z odlogom šolanja so tako ravnatelji kot svetovalci ZRSŠ v zadnjih letih opazili povečano število odlogov. Tudi administrativni podatki MIZŠ za zadnjih pet let kažejo postopen porast odloga vpisa s 5,1 % leta 2010/11 na 8,1 % v letu 2015/16.  

Slika 1. Deleži odloženih vpisov.

trend odloga vpisa v osnovno solo

 

Profesionalna kontinuiteta

V Sloveniji profesionalno kontinuiteto (kontinuiteta strokovnih delavcev) v vrtcu in šoli do določene mere zagotavlja že dejstvo, da se obe vrsti strokovnih delavcev izobražujeta na pedagoških fakultetah, pri čemer je za opravljanje poklica vzgojitelja zahtevana zaključena prva bolonjska stopnja (diplomirani vzgojitelj predšolskih otrok), za učitelje razrednega pouka pa zaključena druga bolonjska stopnja (magister profesor poučevanja na razredni stopnji). Tudi nekatere oblike stalnega profesionalnega razvoja (npr. določene nacionalne konference v vzgoji in izobraževanju) so organizirane tako, da na njih sodelujejo tako vzgojitelji kot učitelji. Poleg tega so bili ob uvedbi 9-letke vsi strokovni delavci v 'novem' prvem razredu (torej razredni učitelji in vzgojitelji) vključeni v obvezne izobraževalne module na pedagoških fakultetah.

Kontinuiteta strokovnih delavcev je zagotovljena tudi s tem, da v prvem razredu poučuje dodatni strokovni delavec, ki je vzgojitelj, izjemoma pa lahko tudi učitelj razrednega pouka (glej Zakon o osnovni šoli). S tem se zagotavlja tudi pedagoška kontinuiteta ter izboljša razmerje otrok:odrasli. Na podlagi administrative baze MIZŠ ugotavljamo, da je 55 % drugih strokovnih delavcev učiteljev razrednega pouka, 27 % pa vzgojiteljev predšolskih otrok (ostali imajo različne druge izobrazbe, npr. športna vzgoja, pedagogika).

  Slika 2. Izobrazba drugega strokovnega delavca v 1. razredu.

drugi strokovni delavec v prvem razredu

V času konceptualne reforme je bila kot ena od možnosti za lažji prehod predlagana rešitev t.i. prehajanja strokovnih delavcev med vrtcem in šolo (glej Zakon o organizaciji in financiranji v vzgoji in izobraževanju), v katerem bi vzgojiteljica iz vrtca spremljala otroke v šolo, ostala z njimi v prvem razredu in se potem vrnila nazaj v vrtec. Na podlagi spletne ankete smo ugotovili, da je en vrtec (izmed 100 vključenih vrtcev in šol) poročal, da izvaja to prehajanje strokovnih delavcev (šlo je za vrtec pri osnovni šoli).

Poleg strokovnih delavcev v 1. razredu sta za omogočanje gladkega prehoda med vrtcem in šolo pomembni tudi vlogi ravnatelja in svetovalne službe. Bistveno vlogo pri načrtovanju in izvajanju konkretnih dejavnosti s področja prehoda imajo svetovalni delavci, ravnatelj pa je tisti, ki daje okvir in omogoča delo svetovalne službe, skrbi za profesionalni razvoj strokovnih delavcev, zagotavlja sodelovanje s starši itd.

Z vidika prehoda je bistvena razlika med samostojnimi vrtci (kamor je bilo po podatkih SURS leta 2015/16 vključenih 72 % otrok) in vrtci pri osnovni šoli (27 % otrok). Svetovalci ZRSŠ opažajo, da je prehod v vrtcih pri osnovni šoli, v primerjavi s samostojnimi vrtci, mehkejši, bolj kontinuiran, saj otroci že poznajo prostor in delavce šole, pa tudi večina vrstnikov ostane istih. Po drugi strani pa opažajo tudi slabosti take ureditve, namreč da so 'problemi šole' vedno pomembnejši od 'problemov vrtca', kar je bistveno predvsem z vidika delovanja svetovalne službe, ki veliko več časa posveča delovanju šole. Raziskava T. Taštanoska (2015) je pokazala tudi, da so vrtci pri osnovnih šolah spregledani v procesu samoevalvacije (niti en cilj/področje v samoevalvacijskih poročilih osnovnih šol, v okviru katerih deluje tudi vrtec, se ni nanašal specifično na vrtec).

Pedagoška kontinuiteta

Tako Kurikulum za vrtce kot program osnovne šole sta bila pripravljena v skupni konceptualni reformi in imata torej skupna izhodišča ter sledita skupnim načelom. V Izhodiščih kurikularne prenove (1996) je tako eno izmed ključnih načel tudi vertikalna in horizontalna usklajenost programov in učnih načrtov.

Kurkikulum za vrtce ter program osnovne šola nista integrirana, vendar sta usklajena. Glavna skupna točka je, da gre v obeh primerih za učno-ciljno in procesno-razvojno naravnane kurikulume oziroma programe. Tudi področja dejavnosti (v vrtcu) oziroma predmeti (v osnovni šoli) nakazujejo določeno raven kontinuitete: jezik – slovenščina; matematika – matematika; umetnost – glasbena vzgoja, likovna vzgoja; gibanje – šport; družba, narava – spoznavanje okolja. Podobno velja tudi na področju spremljanja razvoja oziroma ocenjevanja: strokovni delavci v vrtcu opazujejo otrokov razvoj in učenje ter skladno s tem načrtujejo in izvajajo dejavnosti, vzgojno-izobraževalni proces, individualizacijo (način beleženja pa je v pristojnosti posameznega vrtca oziroma strokovnega delavca); medtem ko je v prvem razredu prehod k opisnim ocenam, s katerimi se ocenjuje, napredek učenca glede na opredeljene cilje oziroma standarde znanja v učnih načrtih.

Kurikulum za vrtce in program osnovne šole se v največji meri razlikujeta v stopnji odprtosti in fleksibilnosti. Kurikulum za vrtce omogoča večjo stopnjo odprtosti – znotraj vsakega področja dejavnosti so opredeljeni globalni in specifični cilji, ki predstavljajo okvir, znotraj katerega so vsebine in dejavnosti strokovna ponudba vzgojiteljem (strokovni delavec avtonomno izbira). Prav tako ni določeno razmerje med posameznimi področji dejavnosti (v skladu s kurikularnimi načeli pa morajo biti ta uravnoteženo zastopana) in niso določeni standardi, ki naj bi jih otrok dosegel.

Po drugi strani je program osnovne šole razdeljen na obvezni in (neobvezni) razširjeni program (npr. podaljšano bivanje, dodatni in dopolnilni pouk). Obvezni del obsega obvezne predmete, obvezne izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti. Število ur posameznega predmeta je natančno določeno. Program osnovne šole vsebuje posamezne učne načrte za predmete – več kot dvajset učnih načrtov za obvezne predmete. Znotraj učnih načrtov so opredeljeni cilji pouka, obvezne teme oziroma vsebine kot tudi (minimalni) standardi znanja, ki jih morajo učenci usvojiti. Učni načrti opredeljujejo tudi izbirne vsebine in cilje, ki so namenjeni dodajanju in poglabljanju znanja – med njimi izbira učitelj po svoji presoji glede na interese in zmožnosti učencev, vendar je obseg te izbirnosti razmeroma majhen (velika večina vsebin in ciljev je obveznih). V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je še posebej poudarjena fleksibilnost pri usvajanju pomembnih standardov (npr. branje, pisanje). Ti so naravnani na postopno, temeljito in individualno pridobivanje znanja, kar omogoča doseganje ciljev tekom celega prvega triletja (če je to potrebno, in sicer v prvem in drugem razredu kot sistematično uvajanje tehnike branja in pisanja, v tretjem pa kot njeno utrjevanje in izboljševanje). Tudi sicer so v učnih načrtih cilji in vsebine znotraj posameznega vzgojno-izobraževalnega obdobja običajno samo orientacijsko (kot priporočilo) vezani na posamezni razred (npr. matematika, spoznavanje okolja) ali pa so cilji zapisani kar skupaj za vse tri razrede posameznega vzgojno-izobraževalnega obdobja (npr. glasbena umetnost, delno tudi šport in likovna umetnost). Prav tako je navedeno, da organizacija ure (tj. šolske ure po 45 minut) in pouka v prvem razredu nista predpisana, kar zagotavlja pedagoško kontinuiteto z vrtcem.

Navedene značilnosti Kurikuluma za vrtce in programa osnovna šole kažeta, da gre za usklajene dokumente, ki postavljajo okvir za pedagoško kontinuiteto. Kot smo že omenili, je bil z namenom zagotavljanja pedagoške kontinuitete z reformo izobraževalnega sistema v 1990-ih v prvi razred vpeljan dodatni strokovni delavec, in sicer poleg razrednega učitelja še vzgojitelj. Slovenski avtorici ugotavljata, da skupno delo razrednega učitelja in vzgojitelja v prvem razredu ni pripeljalo do boljše pedagoške kontinuitete (torej do vpliva vrtca na šolo; čeprav je bil to eden izmed pomembnih ciljev reformnih ukrepov (Bahovec in Bregar Golobič, 2004). Navedeno je skladno tudi z navedbami ravnateljev osnovnih šol, ki so v intervjujih povedali, da je v prvih razredih veliko sedenja, poslušanja, manj igre in sodelovalnega učenja ter participacije otrok. Ravnatelji so povedali, da nekateri učitelji v 1. razredu pričakujejo, da bo otrok zmožen sedeti, držati svinčnik, ostati znotraj črte ipd. Tudi v zvezi z organizacijo prostora se ugotavlja, da je kurikularni premik v razumevanju in obravnavi prostora dosti bolj počasen in manj sistematičen v šolah v primerjavi  z vrtci (Bregar Golobič, 2014).

Razvojna kontinuiteta

To poglavje govori o sodelovanju z domačim okoljem (z otrokom, s starši) na temo prehoda, o sodelovanju med institucijami samimi ter o sodelovanju z zunanjimi službami (npr. zdravstveno). Na ravni 'priprave' otrok na prehod v osnovno šolo, so v Sloveniji v vrtcih najbolj pogoste prakse (kot poročajo ravnatelji): pogovori med vzgojiteljico in otrokom o šoli, razvijanje porajajoče in zgodnje bralne pismenosti, razvijanje samostojnosti pri oblačenju in higieni ter obiski šol. Pri tem je jasno poudarjeno, da te dejavnosti niso razumljene v smislu priprave na šolo, temveč kot razvojno primerne dejavnosti, ki spodbujajo otrokov razvoj in učenje v predšolskem obdobju. Najbolj pogoste dejavnosti, ki jih v kontekstu 'priprave' otroka na šolo izvaja šola, so po poročilih ravnateljev: obiski šol, srečanja bodočih prvošolcev in staršev v šoli, organizacija umetniških, kulturnih in športnih dogodkov na šoli, kamor povabijo tudi otroke iz vrtca. Iz podatkov ni razvidno, da bi bili pri načrtovanju in izvajanju prehoda iz vrtca v šolo upoštevani predlogi, mnenja in stališča otrok.

Sodelovanje vrtca z družino (starši), kot tudi šole z družino (starši), je v Sloveniji dobro utečeno. Sodelovanje na področju prehoda v glavnem poteka v obliki samega postopka vpisa, roditeljskih sestankov, ki jih organizirajo vrtci in šole, pa tudi individualnih pogovornih ur v vrtcu in strokovnih srečanj s starši na temo prehoda v šolo.

Sodelovanje med vrtcem in šolo najpogosteje poteka v obliki obiskov šole. Ti so lahko enkratni ali večkratni, in so vsebinsko lahko različni (npr. ogled šole, druženje s prvošolci, 'pouk' v šoli, udeležba na večjem šolskem dogodku). Nekateri ravnatelji poročajo, da timi obeh institucij obiske načrtujejo in izvajajo skupaj. Glavni izziv na področju sodelovanja med vrtcem in šolo je prenos informacij o posameznem otroku oziroma zaščita otrokovih osebnih podatkov ob prehodu. V zvezi s tovrstnim sodelovanjem med vrtcem in šolo je bistvena razlika med samostojnimi vrtci ter vrtci pri šoli, saj je slednjim takšno sodelovanje lažje, ker je svetovalna služba skupna in pokriva obe enoti znotraj iste institucije. Tudi strokovni delavci vrtca in šole so v tem primeru sodelavci znotraj iste institucije.

Na ravni sodelovanje z zunanjimi institucijami je bistveno sodelovanje z zdravstveno službo, vezano na preventivni zdravstveni pregled bodočih prvošolcev. Zdravstvena služba lahko poda tudi predlog za odlog šolanja.

Izzivi in strategije

Kot smo navedli, je bila tema prehoda iz vrtca v šolo v strokovnih, političnih in laičnih krogih izjemno aktualna v 1990-ih, ko je pri nas potekala konceptualna reforma izobraževalnega sistema. Takrat je bilo veliko pozornosti posvečene postopni vpeljavi novega programa, učni in razvojni primernosti tega programa in njegove izvedbe za 6-letnike, ustreznemu usposabljanju strokovnih delavcev v prvem razredu, v prvi razred sta bila vpeljana dva strokovna delavca (poleg razrednega učitelja še vzgojitelj). Kot ena od možnih rešitev je bilo navedeno, da lahko vzgojitelj iz vrtca spremi otroke v 1. razred in se po enem letu vrne nazaj v vrtec, isti učitelj pa spremlja otroke do 3. razreda. Veliko pozornosti je bilo namenjeno tudi pripravi prostorov na šoli, ki naj bili prilagojeni mlajšim otrokom. Po tem začetnem obdobju aktualnosti je bila tema prehoda v veliki meri spregledana. V zadnjih nekaj letih pa se v strokovni in laični javnosti ponovno kaže povečan interes zanjo.

Pri pripravi nacionalnega poročila se je pokazalo, da določeni vidiki prehoda iz vrtca v šolo – kot npr. povišanje deleža odloženega vpisa, izobrazbena struktura drugega strokovnega delavca v prvem razredu, prehajanje strokovnih delavcev med vrtcem in šolo, zagotavljanje pedagoške kontinuitete – kažejo, da je v prihodnje temu področju v strokovnih razpravah (med praktiki, raziskovalci in politiki) potrebno nameniti več pozornosti. Na podlagi poglobljenih kvalitativnih in kvantitativnih analiz se bodo lahko oblikovale smernice za nadaljnje delo na tem področju.

Poleg tega se je kot specifična problematična tema na področju sodelovanja med vrtcem in šolo pokazala zaščita oziroma varovanje osebnih podatkov o posameznem otroku, saj je razumevanje glede tega med institucijama različno. Glede na velike težave, s katerimi se na tem področju sooča praksa, so potrebni nadaljnji ukrepi (npr. širitev dobrih praks na tem področju, usposabljanje strokovnih delavcev za delo z osebnimi podatki, smernice za delo, okrepitev sodelovanja med vrtcem in šolo, ki bi morda zmanjšala potrebo po prenosu osebnih podatkov ob samem vstopu v šolo).

Zaključki

Določeni vidiki prehoda med vrtcem in šolo so ustrezni (npr. sodelovanje s starši), nekateri (npr. povečan delež odloga, zagotavljanje pedagoške kontinuitete, izobrazba drugega strokovnega delavca) pa kažejo, da je temu področju potrebno posvetiti več strokovne in politične pozornosti. Morda bi veljajo temi prehoda nameniti več pozornosti v času začetnega in nadaljnjega usposabljanja strokovnih delavcev ter zagotoviti vpogled v pomen in način prehoda med vrtcem in šolo ter v namen in vlogo zagotavljanja profesionalne, pedagoške in razvojne kontinuitete, kar bi vzpostavilo priložnost za osredotočeno profesionalno refleksijo in predvsem načrtovanje sprememb v prihodnje.