Pred napovedano stavko v vzgoji in izobraževanju, 14. februarja, smo zbrali razpoložljive javno dostopne nacionalne in mednarodno primerjalne podatke o plačah učiteljev in drugih strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.

 

Pripravili: Barbara Kresal Sterniša in Tanja Taštanoska, Eurydice Slovenija

 

1. Povprečne plače strokovnih delavcev v VIZ v letu 2016 

2. Plače zaposlenih v VIZ v razmerju do plač terciarno izobraženih

3. Primerjava dejansko izplačane plače učitelja v mednarodnem prostoru

4. Nihanje plač zaposlenih v VIZ v desetletju 2005-2015

5. Plače učiteljev v sistemu plač javnega sektorja

5.1.    Umestitev plač učiteljev v plačne razrede sistema plač javnega sektorja

5.2.    Dodatki k plačam in drugi osebni prejemki 

6. Kontekstualni podatki pomembni pri razumevanju višine plač

 6.1. Razmerje med številom učencev in učiteljev

 6.2. Učna obveznost učiteljev in drugih strokovnih delavcev

 6.3. Izobrazba učiteljev

 

 

1. Povprečne plače strokovnih delavcev v VIZ v letu 2016. 
Po podatkih SURS so povprečne dejansko izplačane mesečne bruto plače strokovnih delavcev v VIZ v letu 2016 segale od 1462 EUR v predšolski vzgoji (kjer podatek zajema tako vzgojitelje kot pomočnike vzgojiteljev) do 2991 EUR za visokošolske učitelje in sodelavce. Povprečna bruto mesečna plača vseh zaposlenih v Sloveniji je v letu 2016 znašala 1585 EUR.

 

 

povprecne place uciteljev 2016

 

2. Plače zaposlenih v VIZ v razmerju do plač terciarno izobraženih

Povprečna dejansko izplačana bruto mesečna plača v Sloveniji zajema vse zaposlene in torej tudi vse ravni izobrazbe zaposlenih. Za primerjavo plač strokovnih delavcev v VIZ, za katere je večinoma zahtevana izobrazba na ravni visokošolske diplome druge stopnje, je primernejša primerjava s plačami zaposlenih, ki imajo terciarno izobrazbo. Nacionalna primerjava pokaže, da imajo strokovni delavci v VIZ nekoliko nižje plače od drugih terciarno izobraženih delavcev in sicer med 87 % na primarni ravni izobraževanja (zaposleni v 1. in 2. VIO v osnovni šoli) in 94 % (zaposleni v srednješolskem izobraževanju). Mednarodni viri (OEDC, EAG 2017) pokažejo, da je bilo v letu 2015 razmerje plač učiteljev do drugih terciarno izobraženih delavcev primerljivo s slovenskim tako v državah EU 22 kot v državah OECD.

plače v primerjavi s terciarno izobraženimi

 

 3. Primerjava dejansko izplačane plače učitelja v mednarodnem prostoru

Mednarodna primerjava dejansko izplačanih plač v pariteti kupne moči pokaže, da so slovenski učitelji pod mednarodnim povprečjem OECD in EU 22. Najnižje plače imajo po podatkih Education at a Glance 2017 učitelji v Latviji in Estoniji, najvišje pa v Nemčiji in Luksemburgu. V evropskem prostoru so plače slovenskih učiteljev v pariteti kupne moči primerljive s kolegi v Franciji in Italiji.

povprečna plača učitelja v pariteti kupne moči

 

4. Nihanje plač zaposlenih v VIZ v desetletju 2005-2015

Pogled na indeks rasti dejansko izplačanih plač v VIZ od leta 2005 pokaže, da so v Sloveniji plače naraščale od leta 2005 do 2010. Indeks rasti med 2005 in 2009 je dosegel 10 odstotno rast, ki je bila posledica uveljavitve novega plačnega sistema v javnem sektorju. Od leta 2009 do leta 2014 je sledilo padanje plač, ki je bilo zaradi varčevalnih ukrepov najbolj izrazito v letih 2012 in 2013. V letu 2015 so bile plače strokovnih delavcev, zaposlenih v VIZ za odstotek pod ravnjo plač v letu 2005. Iz mednarodne primerjave je razvidno tudi nihanje plač zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v EU in državah OECD. Vendar so plače v povprečju EU in OECD od leta 2005 do leta 2009 naraščale manj kot v Sloveniji in v posledicah krize tudi manj strmo padale. Leta 2015 so na primarni in nižji sekundarni ravni v povprečju OECD plače presegle raven iz leta 2005, medtem ko je tudi v mednarodnih povprečjih še niso dosegle na višji sekundarni ravni.

indeks rasti plač primarno

 

indeks rasti plač nižje sekundarno

indeks rasti plač višje sekundarno

 

5. Plače učiteljev v sistemu plač javnega sektorja

Zaposleni v javnih vrtcih, šolah, visokošolskih in drugih zavodih s področja vzgoje in izobraževanja so javni uslužbenci. Njihove delovne razmere so okvirno določene s splošno delovnopravno zakonodajo, z zakonodajo o javnih uslužbencih ter s šolsko zakonodajo. Vlada in sindikati  se o posameznih vidikih dogovorijo s pogajanji in  sklenitvijo kolektivne pogodbe.

Delovna mesta zaposlenih v javnem sektorju so razporejena v plačne razrede, ki so umeščeni v enotno plačno lestvico s 65 plačnimi razredi. Delovna mesta v javnem sektorju z navedbo plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva in  najvišjega plačnega razreda, ki ga je možno doseči z napredovanjem, so v Katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov (.pdf) , ki je bil zadnjič popravljen 1. januarja 2018 zaradi spremenjene umestitve v plačne razrede ravnateljev in direktorjev v javnem sektorju.

> O zaključku pogajanj o odpravi anomalij pri vrednotenju delovnih mest.

 

5.1. Umestitev plač učiteljev v plačne razrede sistema plač javnega sektorja

Plača zaposlenih je sestavljena iz osnovne plače in dodatkov.

a) Osnovna plača je določena z vrednostjo plačnega razreda, v katerega je uvrščeno delovno mesto zaposlenega oziroma naziv, ki ga je pridobil z napredovanjem. Vrednosti plačnih razredov se usklajujejo praviloma enkrat letno in se določijo s kolektivno pogodbo za javni sektor. Trenutno se uporablja plačna lestvica, ki velja od 1. septembra 2016.

Če zaposleni nima zahtevane ravni izobrazbe za delovno mesto, ki ga opravlja, dobiva osnovno plačo znižano za 2 plačna razreda. Zaposleni, ki imajo nižjo izobrazbo od predpisane in več kot 23 let delovne dobe, prejemajo osnovno plačo znižano le za 1 plačni razred. To velja na primer za učitelje v osnovni šoli in vzgojitelje v vrtcih z več kot 23 leti delovne dobe, ki imajo staro višješolsko izobrazbo.

PLAČNI RAZREDI

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1) Enako velja tudi za delovna mesta, ki so v tarifnem razredu VII/2: vzgojitelj (v dijaškem domu, domu za učence,vzgojnem zavodu), knjižničar, svetovalni delavec, organizator šolske prehrane, inštruktor, korepetitor, organizator delovne prakse, organizator izobraževanja odraslih, organizator praktičnega izobraževanja v delovnem procesu, organizator praktičnega pouka, računalnikar organizator informacijskih dejavnosti, strokovni delavec (v centrali učnega podjetja).

 

5.2. Dodatki k plačam in drugi osebni prejemki

Dodatki k plači so določeni s predpisi, ki urejajo plače, in kolektivnimi pogodbami ter so poleg osnovne plače sestavni del plače javnega uslužbenca.

Dodatki so tisti del plače za posebne pogoje, nevarnosti in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta oziroma naziva.

Vsi zaposleni prejemajo dodatek za delovno dobo – 0,33% osnovne plače (v nadaljevanju OP).

Nekateri dodatki, ki jih prejemajo zaposleni v vrtcih, šolah in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami:

  • Dodatek za poučevanje v kombiniranih  oddelkih v vrtcih, šolah oziroma zavodih (7–10 % urne postavke OP za učne ure po razporeditvi (v nadaljevanju UP)
  • Dodatek  za delo v bolnišničnih oddelkih (7 % UP)
  • Dodatek za dvojezičnost za učitelje in druge strokovne delavce v OŠ, SŠ ter vzgojitelje in druge strokovne delavce v vrtcih (12–15 % OP – celo leto) in za ostale javne uslužbence (3–6 % OP – celo leto) pripada zaposlenim, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela.
  • Dodatek za izvajanje prilagojenega programa v vrtcu in izvajanje prilagojenega, posebnega in vzgojnega programa za otroke s posebnimi potrebami v šoli oziroma zavodu (8–18 % UP)
  • Dodatek za usposobljenost in poučevanje treh predmentov ali več po vsebini različnih predmetov (3 % UP)
  • Dodatek za mentorstvo pripravniku (20 % UP za 4 ure tedensko)
  • Položajni dodatek lahko prejema: učitelj v OŠ, ki vodi podružnico, vzgojitelj, ki vodi enoto vrtca, računovodja ali kuhar, ki vodi notranjo organizacijsko enoto  (5–12 % OP – celo leto, odvisno od števila zaposlenih)
  • Dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta (mesečno: 23,27 eur; 36,21 eur; 59,47 eur – celo leto)
  • Dodatek za ure razredništva:
                              –  7 % UP (za 0,5 oziroma 1 uro tedensko – celo leto) učitelju v OŠ, ki je razrednik v oddelku do 22 učencev, v SŠ za oddelke nižjega poklicnega izobraževanja do 19 dijakov in za oddelke srednjega poklicnega, strokovnega in  splošnega  izobraževanja do 25 dijakov
                             –  13 % UP (za 0,5 oziroma 1 uro tedensko – celo leto) učitelju v OŠ, ki je razrednik v oddelku s 23 in več učenci, v SŠ za oddelke nižjega poklicnega izobraževanja z 20 in več dijaki in za oddelke srednjega poklicnega, strokovnega in splošnega  izobraževanja s 26 in več dijaki
  • Dodatek za stalno pripravljenost se obračunava za čas stalne pripravljenosti v šoli v naravi (20 % UP največ 5 ur dnevno)
  • Delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela zaradi povečane neposredne učne obveznosti (1–1,30 UP) in tudi odbitek  iz naslova zmanjšanega obsega dela
  • Dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času (7 % UP – le za čas, ko dela v teh pogojih)
  • Dodatek za delo v deljenem delovnem času (prekinitev 2 uri ali več), če dela ni mogoče drugače organizirati (13 % UP – za delovni čas po prekinitvi dela)
  • Dodatek za delo ponoči v času med 23.  in 6. uro naslednjega dne (30 % UP)
  • Dodatek za delo v nedeljo oziroma na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan (75 % oziroma 90 % UP)
  • Dodatek za delo preko polnega delovnega časa – nadurno delo, ki se lahko odredi v primerih in v obsegu, ki je določen Zakonu o delovnih razmerjih (30 % UP)

 

Poleg plače pa zaposleni v vzgoji in izobraževanju prejemajo tudi druge osebne prejemke

  • regres za letni dopust (v letu 2017: >16 PR 1.000,00 eur; 17–40 PR: 790,73 eur; 41–50 PR 600 eur; 51 PR in več: 500 eur)
  • regres za prehrano med delom (1. 7. do 31. 12. 2017 3,76 eur/dan od 1. 1. 2018 3,79 eur/dan)
  • povrnitev stroškov prevoza na/z dela (v višini stroškov javnega prevoza ali če ni možno v višini 8 % cene neosvinčenega bencina – 95 oktanov)
  • jubilejna nagrada za delovno dobo pri delodajalcih v javnem sektorju (v letu 2017: za 10 let 288,76 eur, za 20 let 433,13 eur, za 30 let 577,51 eur)
  • odpravnina ob upokojitvi (2 povprečni mesečni plači zaposlenega v RS za pretekle 3 mesece oziroma 2 zadnji mesečni plači javnega uslužbenca, če je to zanj ugodneje)
  • solidarnostna pomoč (577,51 eur – če osnovna plača zaposlenega v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega minimalne plače)
  • premijo kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence.
     

6. Kontekstualni podatki pomembni pri razumevanju višine plač

 6.1. Razmerje med številom učencev in učiteljev

Za analizo pogojev dela učiteljev je pomemben tudi podatek o številu učencev na učitelja. Mednarodno primerljivi podatki za Slovenijo kažejo odstopanje od mednarodnega povprečja predvsem na nižji sekundarni ravni – to pomeni v zadnjem triletju osnovne šole, kjer imamo na enega učitelja 8 učencev, v mednarodnem poprečju pa na tej ravni razmerje med učenci in učitelji dosega 13 učencev na učitelja v OECD povprečju in 11 v povprečju EU22.  Za enega  učenca nad povprečjem OECD oziroma 2 učenca nad povprečjem EU22 je razmerje med učenci in učitelji v primarnem izobraževanju, kar v slovenskem prostoru pomeni 1. do 6. razred. Ob tem je pomembno vedeti, da podatki prikazujejo le učitelje, ki izvajajo pouk, ne zajemajo pa učiteljev, ki delajo v podaljšanem bivanju ali izvajajo dodatno strokovno pomoč. 
Razmerje med številom študentov in visokošolskih učiteljev se je v zadnjih letih izboljšalo in se približalo povprečju EU in OECD tako, da je bil v razmerju študent – učitelj v Sloveniji le še en študent na učitelja kot je v povprečju EU in OECD še leta 2001 je bilo to razmerje 19 študentov na učitelja, medtem ko je bilo mednarodno povprečje 15 študentov na učitelja. (Vir: OECD, EAG 2015. D2.2.)

razmerje učenec učitelj

 6.2.  Učna obveznost učiteljev in drugih strokovnih delavcev

Zaposleni v vzgoji in izobraževanju  imajo 40 urni tedenski delovni čas. V okviru polnega delovnega časa imajo tisti zaposleni, ki izvajajo neposredno učno oziroma pedagoško delo, predpisan obseg učne oziroma pedagoške obveznosti. Le-ta je v predpisih zapisana v obsegu tedenskih pedagoških ur, ki praviloma trajajo 45 minut, nekatere pa tudi več. Kot npr. 60 minut: vzgojno delo v vrtcu, jutranje varstvo v OŠ, delo po posebnem programu VIZ, vzgojno delo v zavodih; 50 minut: podaljšano bivanje, praktično usposabljanje pri delodajalcu. Pouk oziroma študijski proces poteka skladno s šolskim oziroma študijskim koledarjem. Več o tem si lahko preberete v Eurydice publikacijah The organisation of the academic year in Europe in The organisation of school time in Europe.

Če tedenske pedagoške ure pretvorimo v 60-minutne ure je tedenska učna obveznost učiteljev in drugih strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja naslednja:

 tedenska učna obveznost

  Vir: Eurydice Slovenija: Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji 2016/17

 

Izračun letne neposredne učne obveznosti učiteljev v mednarodnih primerjavah temelji na številu zakonsko določene tedenske učne obveznosti in številu tednov pouka.  Ure so podane v 60 minutnih urah in ne v za Slovenijo običajnih 45 minutnih pedagoških urah zato, da so podatki lahko mednarodno primerljivi. V podatke niso vključeni odmori med poukom, temveč le ure neposrednega poučevanja.
V državah OECD je leta 2015 neposredna učna obveznost učitelja na nižji sekundarni ravni v povprečju znašala 704 ure letno. Slovenski učitelji so s 627 urami neposredne učne obveznosti uvrščeni pod povprečje OECD. Najbliže po obveznosti so slovenskim kolegom učitelji v Estoniji in na Slovaškem.

 

letna učna obveznost

 

Zakonsko določeni tedenski delovni čas, čas prisotnosti na šoli in učno obveznost vzgojiteljev in učiteljev v vrtcih in šolah  v Evropi si lahko podrobneje ogledate v Eurydice publikaciji Pomembni podatki o učiteljih in ravnateljih v Evropi – Key data on teachers and school leaders in Europe (Slika D5a, strani 75 in 76).

Neposredna učna obveznost posameznega učitelja ali drugega delavca pa se lahko v okviru polnega delovnega časa poveča ali zmanjša.

a) Povečanje učne obveznosti

Ravnatelj lahko učiteljem ali drugim strokovnim delavcem na šoli naloži dodatno največ 5 ur tedensko. Zaposleni tako dobiva  dodatek za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

Visokošolskim učiteljem in sodelavcem lahko  rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, če sicer ni mogoče izvesti študijskih programov. Tedenska pedagoška obveznost se lahko poveča za
– 2 uri docentu, izrednemu in rednemu profesorju,
– 3 ure višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju,
– 4 ure asistentu. 

Docent, izredni in redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstveno-raziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20 % polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu.

b) Zmanjšanje učne obveznosti

Ravnatelj lahko učiteljem ali drugim strokovnim delavcem na šoli tedensko učno obveznost tudi zmanjša, a za največ 3 ure. Zaposlenemu se v okviru zaposlitve za polni delovni čas  ustrezno zniža plača.

Kot ukrep za varstvo starejših delavcev Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji določa, da se učna obveznost zmanjša za 2 uri tedensko vzgojitelju, pomočniku vzgojitelja, varuhu, učitelju in predavatelju višje šole s 35 leti delovne dobe oziroma s 30 leti delovne dobe za ženske, od tega najmanj 25 let oziroma 20 let v vzgoji in izobraževanju za ženske.

Po podatkih v Eurydice poročilu Key Data on Teachers and School Leaders (Slika D5b)  so imeli poleg Slovenije v šolskem letu 2011/12 podoben ukrep zmanjšanja učne obveznosti glede na delovno dobo oziroma starost učiteljev še na Portugalskem, Malti, v Španiji, Turčiji, Romuniji, Luksemburgu in Nemčiji.

Učitelj ima lahko zmanjšano tedensko učno obveznost za opravljanje nekaterih drugih nalog, opredeljenih v predpisih.

Vsem učiteljem v osnovni in srednji šoli, ki opravljajo naloge razrednika, se učna obveznost zmanjša za 1 uro tedensko za prvi in zaključni razred oziroma letnik, za ostale pa se obveznost zmanjša za 0,5 ure tedensko.

V srednji šoli se tedenska učna obveznost zmanjša tudi za opravljanje naslednjih nalog:
 tajnika šolske maturitetne komisije za splošno maturo ter za poklicno maturo (1–10 ur, odvisno od števila dijakov – maturantov),
– tajnika šolske komisije za zaključni izpit (0,5–9 ur, odvisno od števila dijakov zaključnih letnikov),
– organizatorja obveznih izbirnih vsebin oziroma interesnih dejavnosti (0,5–6 ur, odvisno od števila dijakov zaključnih letnikov),
– pedagoškega ali športnega koordinatorja na šoli s športnimi oddelki gimnazijskega programa (5–8 ur, odvisno od števila športnih oddelkov)
– organizatorja šolske prehrane (1–16 ur, odvisno od števila dijakov).

V osnovni šoli se tedenska učna obveznost lahko zmanjša učitelju, ki je član predmetne komisije za pripravo in izbor nalog za nacionalno preverjanje znanja (NPZ):
– za matematiko in slovenščino 3 ure,
– za tuji jezik 2 uri,
– za predmete, ki so določeni za tretji predmet NPZ v tekočem šolskem letu, 1 uro.
– za izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom za 3 ure.

V visokem šolstvu se lahko neposredna tedenska pedagoška obveznost zmanjša za največ 2 uri docentu, izrednemu in rednemu profesorju, višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju. Prav tako se naštetim lahko sorazmerno zmanjša pedagoška obveznost, če opravljajo za delodajalca tudi raziskovalno in razvojno delo. Merila za zmanjšanje določijo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov po pridobitvi mnenja sindikatov in soglasja pristojnega ministra.
  

 6.3. Izobrazba učiteljev

izobrazba učiteljev 1 in 2 VIO

 

V 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju OŠ je v šolskem letu 2016/17 poučevalo 74 % učiteljev, ki so imeli doseženo raven izobrazbe enakovredno vsaj drugi bolonjski stopnji.  4 % zaposlenih je imelo raven izobrazbe enakovredno prvi bolonjski stopnji, kar je raven, ustrezna za drugega strokovnega delavca v 1. razredu. Med razrednimi učitelji je bilo 22 % tistih, ki so imeli višješolsko izobrazbo, delež se zaradi upokojitev iz leta v leto zmanjšuje.

 

 

 

 

 

 

 izobrazba učiteljev 3 VIO

V 7. do 9. razredu so poučevali učitelji, ki so imeli večinoma izobrazbo enakovredno vsaj drugi bolonjski stopnji (72 %), z višješolsko izobrazbo je poučevalo 26 % učiteljev, prva bolonjsko stopnjo pa jih je imelo 1,7 %.

 

 

 

 

 

 

 

 

 izobrazba učiteljev gimnazijeIzobrazbena struktura učiteljev v gimnazijskem programu je bistveno drugačna od tiste v osnovnih šolah.  V gimnazijah ima velika večina strokovnih delavcev doseženo vsaj drugo bolonjsko stopnjo izobrazbe, takih je skoraj 97 %. Strokovnih delavcev s prvo bolonjsko stopnjo ali višješolsko izobrazbo, ki so poučevali v gimnazijskem programu, je bilo skupno je le nekaj več kot 3 %.

 

 

(Skupno 120 obiskov, 5 današnjih obiskov)