Finska je po uspehu svojih učencev v PISI 2009 ponovno v vrhu. Ameriški učenci so nekje v sredini po naravoslovnem znanju in bralni pismenosti in pod povprečjem pri matematičnem znanju. Ameriškega novinarja Justina Sniderja je zanimalo, kaj je tisto, kar Finci počnejo prav, Američani pa narobe. O tem je povprašal dr. Pasija Sahlberga, direktorja Centra za mednarodno mobilnost in sodelovanje pri finskem šolskem ministrstvu. Sahlberg, ki je v svoji poklicni karieri poučeval učitelje, svetoval šolam in šolski politiki v več kot 40 državah, je bil med drugim tudi strokovnjak za izobraževanje pri Svetovni banki.

Povzetek pogovora med novinarjem Hechinger Reporta (neprofitna organizacija, ki zbira in ustvarja novice s področja izobraževanja) in dr. Sahlbergom (intervju, december 2010)

Novinar HR: V nedavno predvajanem dokumentarcu Boba Comptona Two Million Minutes smo slišali, da ameriški učenci in dijaki porabijo precej manj časa za učenje kot njihovi indijski in kitajski kolegi. V vaši delih pa smo lahko prebrali, da povečevanje pouka ni nujno dobra ideja. Zakaj ne?
Sahlberg: Nobenih posebnih dokazov ni, da s povečevanjem obsega poučevanja oziroma z »več istega« lahko kakorkoli izboljšamo rezultate učenja. Podobno bi prizadevanja za boljše rezultate lahko utemeljevali s trditvijo »poskusimo manj poučevati«. Povečevanje časa izhaja iz stare industrijske miselnosti o razmerju med vloženim časom za delo in iztržkom. Na Finskem je pomembno zagotoviti, da je šola kraj, kjer učenci odkrivajo, kdo so in kaj zmorejo. Vprašanje se ne vrti okrog količine poučevanja in učenja.

Novinar HR: Glede na vaše splošno znane dvome o pomenu standardiziranih testov, izbire, kompetitivnosti in podobnih konstruktov, bi bilo zanimivo slišati, kako to sprejemajo ameriški učitelji? Ali vas morda ameriški učitelji sprejemajo, šolski reformatorji pa vam niso naklonjeni?
Sahlberg: Povsod sem doživel lep sprejem. Razlog je najbrž ta, da imajo vsi enak cilj – dobre šole za vse – razlikujejo pa se po mnenjih o tem, kako priti do dobrih šol. Želim, da ljudje uvidijo, da je mogoče priti do cilja po različnih poteh in na različne načine. Na Finskem smo naredili dolgo pot od zelo siromašnega šolskega sistema, ki smo ga imeli v sedemdesetih, do »edinega odličnega šolskega sistema na svetu«, kot ga imenujejo v McKinseyevem poročilu.

Novinar HR: Kako vam je uspelo?
Sahlberg: Večino zamisli, ki smo jih uporabili, smo povzeli po avtorjih, ki prihajajo prav iz Združenih držav. Uporabili smo ameriške inovacije na finski način. V Združenih državah je več kot dovolj dobrih zamisli o izobraževanju, odlično znanje o izobraževalnih reformah; poleg tega govorite jezik, v katerem lahko širite ideje na ves svet. Če se želite kaj naučiti še od Fincev, potem je pravi odgovor, kako odbrati dobre ideje in jih uresničiti. Mi izobraževanje vidimo kot nacionalno zgradbo. Poskrbeli smo za to, da je izobraževalno podjetje ostalo v rokah izobraževalcev. Na Finskem je praktično nemogoče postati šolski predstojnik (ravnatelj, upravljavec, inšpektor) ne da bi bil najprej učitelj … Če na vodstvena mesta postavite ljudi, ki nimajo pedagoških izkušenj, se ne bodo nikoli naučili specifičnega načina komuniciranja s šolsko prakso, to pa je za razumevanje nujno potrebno.

Novinar HR: Kaj torej pravite na to, da pri nas v zadnjem času zaposlujemo nepedagoške upravljavce velikih urbanih šolskih sistemov?
Sahlberg: Fincem bi bila ta ideja povsem tuja … Veste, bivši vodilni trener Chicago Blackhawks je bil Finec. Ko se je vrnil na Finsko, so ga imenovali za direktorja enega največjih gledališč na Finskem – torej za delo na povsem drugem področju. Po enem letu je odšel. Takšna zamenjava posla se ne obnese.

Novinar HR: Kaj si mislite o merjenju učnega napredka učencev po metodi dodane vrednosti (merjenje razlike med izhodiščnim znanjem učenca in znanjem, ki ga ta pridobi po končanem učnem procesu) in uporabi teh podatkov za ugotavljanje uspešnosti učiteljev? To je trenutno zelo moderno v Združenih državah.
Sahlberg: Zelo težko je uporabljati te podatke za opisovanje učiteljeve učinkovitosti. Če bi kaj takega poskušali v moji deželi, bi začeli učitelji stavkati in ne bi prenehali, dokler ne bi umaknili te nore ideje. Finci ne verjamemo, da je bistvo učenja mogoče zanesljivo meriti. Veste, med Finci in Američani je velika razlika v odnosu do izobraževanja in celotnega pedagoškega diskurza: Američani namreč zaupate tekmovalnemu pristopu. V moji deželi se ukvarjamo z izobraževanjem, ker verjamemo v sodelovanje in delitev z drugimi. Sodelovanje je pri nas bistveno izhodišče rasti.

Novinar HR: Pričakovanja o vsemogočnosti izobraževalnega sistema so v Združenih državah zelo velika; nekateri strokovnjaki, reformatorji in Obamova administracija kritizirajo učiteljski sindikat kot oviro za večjo učinkovitost. Drugi, kot je na primer Linda Darling-Hammond iz Stanforda, pa poudarjajo, da imajo najboljši izobraževalni sistemi na svetu, med katerimi je tudi finski, močan učiteljski sindikat. Kaj torej menite o učiteljskem sindikatu v Združenih državah?
Sahlberg: Na Finskem sindikat ni bil nikoli ovira. V sindikat je vključenih 95 odstotkov učiteljev. To je zelo pomembno za uspeh sistema. Nikoli ne bi kupil trditve, da je sindikat lahko problem.

Tatjana Plevnik, prevod in povzetek 4. 3. 2011 iz The Hechinger Report (December 13, 2010): What can we learn from Finland?: A Q&A with Dr. Pasi Sahlberg

Več o temah:

(Skupno 18 obiskov, 1 današnjih obiskov)