Ameriški predsednik Barack Obama je lani ocenil, da je “sistema javnega šolstva v Ameriki slab”, zato je v šolskem letu 2009/10 pripravil strategijo sprememb, s katero namerava “nagraditi dobre učitelje, slabe pa odpustiti, izdelati enotne standarde zahtevnosti splošnega znanja za vse zvezne države in povečati javno porabo denarja za vstopanje v izobraževanje in za dokončanje izobraževanja učencev, dijakov in študentov.”

Glavne točke tako imenovane Obama-Bidenove reformne strategije so:
– povečanje investiranja v predšolsko vzgojo (zgodnejše vključevanje mlajših otrok)
– zvišanje standardov znanja v državi
– povečanje odgovornosti učiteljev za znanje učencev
– promocija inovativnosti in odličnosti šol v prizadevanju za boljše rezultate in
– povečanje finančne dostopnosti do visokega šolstva.

Strategija vključuje več programov ukrepov, ki so se že začeli udejanjati.

Za reformni program ukrepov “Race to the Top” je na primer odobrenih 4,35 milijard dolarjev zveznega proračuna. Za sredstva kandidirajo vse države, dobile jih bodo tiste z učinkovitimi programi, ki  vključujejo povečano uspešnost šol. Šole bodo morale dokazovati povečanje svoje uspešnosti z rezultati učencev pri standardiziranih preverjanjih znanja. Države morajo voditi evidenco uspešnih javnih in koncesioniranih šol. Starši imajo pravico do izbire kvalitetne šole. Učinkovite  šole bodo dobile več denarja  in podpore za svoj razvoj, slabe šole bodo zaprli.

Pozorneje bodo spremljali osip v srednjih šolah in zagotovili boljšo pripravo dijakov na kolidže (visokošolske institucije). Ukrep “Make College A Reality” vključuje povečanje deleža dijakov srednjih šol v pripravi za nadaljnji študij, povečanje deleža dijakov, ki se vključujejo v učne skupine na višji ravni zahtevnosti in tekmujejo na izpitih zahtevnejše ravni za “elitna” študijska mesta v nadaljnjem izobraževanju. Cilj je vključitev 50 generacije v zahtevnejšo raven izobraževanja do leta 2016. Kolidži morajo postati finančno dostopnejši za vse državljane. Dijakom na srednjih šolah, ki si bodo prizadevali za uspeh na zahtevnejših ravneh izobraževanja, bodo na voljo  štipendije za študij na kolidžih. Njihove družine bodo upravičene do davčne olajšave v višini 4.000 dolarjev (American Opportunity Tax Credit). Študenti, ki bodo deležni podpore, bodo morali vsako leto “oddelati” 100 ur skupnostnega dela, bodisi med študijskim letom ali v času počitnic. Kot primer ustreznega skupnostnega dela, ki ga bodo spodbujali, je tudi pomoč pri učenju ponavljavcev v srednjih šolah (neke vrste študentske inštrukcije).

Investiranje v infrastrukturo se bo povečalo, zlasti za uporabo sodobnih tehnologij pri raziskovanju in za komuniciranje. Zvezni program za investiranje v tehnološko opremo šol 2010 je “težak” 500 milijonov dolarjev. Denar je namenjen nakupu, razvoju in uporabi tehnološke opreme v šolah, na primer za simulacije realnih situacij, interaktivne igre, umetno inteligenco, e-tehnološko podprto ocenjevanje znanja. Del denarja je namenjen informiranju učencev in dijakov ter njihovih staršev o učnem napredovanju in razvoju e-podprtih kurikulov. Pričakujejo tudi podporo (sofinanciranje) industrije informacijskih tehnologij. Šole naj bi razvijale e-kompetence z vključevanjem učiteljev in učencev v avtentične projekte IKT industrij. Kot primera dobre prakse navajajo High Tech High Schools in  New Tech High Schools.  Učitelji naj bi se omrežno povezovali in izmenjavali med seboj dobre prakse, ki “delujejo”.

V učiteljske poklice želijo privabiti na tisoče novih kakovostnih učiteljev. Tistim, ki si bodo izbrali študij za deficitarne učiteljske poklice ali ki se bodo zavezali, da se bodo zaposlili v nerazviti regiji, bo država iz zveznih virov plačala stroške študija za 4 leta.
 
Program “Career Ladder Initiative” omogoča dodatna finančna sredstva državam in okrožjem, ki bodo vpeljale plačne sisteme za motiviranje “dobrih” in demotiviranje “slabih” učiteljev. Višje plače naj bi zagotovile starejšim izkušenim učiteljem v vlogi mentorjev začetnikom, učiteljem, ki se izobražujejo in usposabljajo, učiteljem – odličnim didaktikom; bolje naj bi bili plačani tudi učitelji v “težavnih” šolah, učitelji matematike, naravoslovja in učitelji za učence s posebnimi potrebami. Začetniki morajo imeti možnost pripravništva, kasneje pa obveze občasne evalvacije kakovosti poučevanja, katere rezultati bodo vplivali na višino plače.

V šole se že vpeljujejo medletna spričevala (informacija staršem) z oceno napredka učenca pri doseganju standardov znanja za vpis na višjo raven izobraževanja (srednjo šolo). Starši morajo dobiti tudi informacijo o dejavnostih in obnašanju učenca v popoldanskem bivanju na šoli; o učenju, ki je učencu naloženo za čas počitnic; o tem, ali učenec potrebuje individualne inštrukcije in kateri inštrukcijski programi so mu na voljo v šoli oziroma informacije o dopolnilnih oblikah pouka; šole morajo ponuditi tudi priložnosti za dodatni pouk uspešnih in nadarjenih učencev;  okrožja morajo zagotavljati staršem informacije o drugih možnostih javnega šolanja in o kakovosti teh šol, merjene z uspešnostjo učencev; starši morajo pravočasno dobiti vse informacije o višini šolnin, da bodo znali načrtovati postopno varčevanje denarja za nadaljnje šolanje svojih otrok  na kolidžih in pravočasno morajo biti seznanjeni s tem, da lahko pričakujejo pomoč države pri davčnih olajšavah in šolninah, pod pogojem, da so njihovi otroci med učno uspešnejšimi.

Od staršev pričakujeta snovalca reformnih strategij večjo odgovornost za učenje otrok: vsaka šola, ki bo dobila državni denar, bo morala imeti sklenjene dogovore med učitelji in  starši o skupnih pričakovanjih glede uspeha učenca in njegovega vedenja (pogodba med šolo in družino bo napisana v jeziku, ki ga govori družina!). Vsi prejemniki študijske pomoči, bodo morali to pomoč “oddelati” v javnih službah.

Vsako leto bo izdelano poročilo o uspešnosti učencev in dijakov (dosežki, ocene, osip, diplomanti, prehodi na višjo raven šolanja), ki ga bo obravnaval Kongres. Neodvisne skupine za ocenjevanje uspešnosti bodo imele pooblastilo, da vpeljujejo spremembe, odpuščajo slabe upravnike šol in prerazporejajo finančna sredstva na druge šole ali programe. Dobre, uspešne šole bodo dodatno financirane.

“Invest in What Works” ukrep, ki so ga predlagali župani in nekateri učitelji, je povezan s povečanjem sredstev za pedagoško raziskovanje za 100 %. Del sredstev  bo namenjen uglednim gospodarstvenikom, voditeljem, vodjem izobraževanja in raziskovalcem, ki bodo svetovali ministru za šolstvo, katere inovativne uspešne programe v državi naj podpre in frontalno vpelje v vse dele izobraževalnega sistema. V ta namen bodo zagotovili denar tudi iz prihrankov vladne administracije: milijardo dolarjev na leto naj bi zbrali s prihranki iz administrativnih racionalizacij (ukinitev nepotrebnih programov, racionalizacija nabave potrošnega materiala, ukinjanje pogodbenih del …).

Nasprotniki Obama-Bidenove reforme učiteljska profesionalna združenja menijo, da reforma spodbuja predvsem privatizacijo javnega šolstva in pri tem žrtvuje učitelje. Reformatorja si ne prizadevata za odličnost ali izboljšanje pogojev delovanja šol, ampak za povečanje deleža koncesioniranih (zasebnih) šol namesto javnih, razgraditev plačnih sistemov, delovnih mest in delovnih razmer učiteljev in drugih strokovnih delavcev. Največ sredstev iz zveznega reformnega sklada naj bi dobila na primer zvezna država Delaware, v kateri so sprejeli zakon, po katerem učitelji ne morejo dobiti dela plače, če njihovi učenci v ocenjevanem obdobju niso izboljšali ocen pri eksternem preverjanju znanja za vnaprej določen odstotek, tri leta zapored neučinkoviti učitelji pa izgubijo službo. Učitelji menijo, da so šibke šole predvsem tiste, katerih učenci so manj uspešni zaradi nizkega socialno-ekonomskega statusa. Te šole preprosto nimajo dovolj resursov, da bi pomagale učencem. Po novem imajo pa le 2 leti časa, da dokažejo, da so sposobne  in voljne izboljšati uspeh učencev, nato bodo kaznovane (finančno, z odpuščanjem učiteljev in vodstev, z zapiranjem šol).

Nasprotniki Obama-Bidenove reforme – sindikati menijo, da je Obama že četrti predsednik po vrsti, ki napačno utrjuje reforme s pozivanjem na odgovornost učiteljev, pri tem pa se njihova odgovornost “meri” nepravično, namreč s preslabo definiranimi standardi in ne dovolj objektiviziranimi testiranji učencev. Nacionalne sisteme preverjanja znanja (State tests) pedagoška stroka pogosto in močno kritizira, ker so neenaki po zahtevnosti in kvaliteti, pa kljub temu politiki na rezultatih teh nezanesljivih testiranj utemeljujejo globoke spremembe in krojijo usode ljudi. Država želi vpeljati sistem individualnega spremljanja uspešnosti posameznega učenca in ga povezati z zaslužkom učitelja/ev in ravnatelja, ki naj bi bili edini odgovorni za učni uspeh učenca. Šole, označene kot “tovarne osipnikov”, kot jim pravi Duncan, novi šolski minister po Obamini izbiri, bodo morale zamenjati uprave (in del učiteljev) in se preoblikovati v koncesionirane zasebne šole ali pa jih bodo zaprli. Časa za kakovostno preoblikovanje šole (kar je četrta možnost), je namreč le 2 leti, to pa je premalo za učinkovite spremembe na šolah v ekonomsko depriviranih okoljih.

National School Boards Association na splošno podpira Obama-Bidenovo reformo, vendar izraža bojazen, da je pretirano predpisovalna in daje preveč prednosti koncesioniranim šolam pred javnimi šolami in da preveč promovira zasebne “prevzeme” javnih šol.

Več o tem:

http://www2.ed.gov/news/pressreleases/latest/index.html

http://www.barackobama.com/pdf/issues/education/Fact_Sheet_Education_Reform_Speech_FINAL.pdf

http://www.huffingtonpost.com/2009/09/25/teachers-criticize-obama-_n_299696.html

http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2009/09/24/AR2009092403197.html

(Skupno 9 obiskov, 1 današnjih obiskov)