Bele knjige in druge, z barvami poimenovane knjige (zelena, modra, rdeča, črna, rumena …), imajo vsaka svojo vsebinsko opredelitev. Ali ta izhaja iz barvnega konteksta, ali je izbira barve le slučajna in dogovorna, o tem je mogoče razpravljati. Barve same na sebi najbrž nimajo prav velike semantične vrednosti. To dobijo šele takrat, ko jim pripišemo določen pomen. Je pa splošno znano, da aktivni barvi, kot sta rumena in rdeča, prevpijeta pasivni barvi, zeleno in modro. Za naše zaznave so pasivne barve sprejemljivejše od aktivnih. Psihološko gledano je najsprejemljivejša zagotovo mati vseh barv, to je bela. Bela barva na temni podlagi učinkuje ploskovno večja, kot je v resnici. Morda se prav zato z belo poimenujejo najvplivnejše knjige, tako rekoč »valilnice« predpisov.

Na drugem koncu je črna barva, ki nastane kot široka kombinacija različnih barvnih pigmentov ali pa kot odsotnost vseh barv svetlobe. V zahodnem svetu se izraz črn navadno uporablja v negativnem smislu, in ta je bržkone prispeval k poimenovanju črne knjige.

ČRNA KNJIGA največkrat zbirka razkritij nemoralnih, ilegalnih in kriminalnih pričevanj iz različnih segmentov družbenega in političnega življenja. Mala črna knjižica je lahko tudi zvežčič, v katerega zapisujemo zaupne naslove, dolžnike, grehe ali druge varovane informacije.
Primer: Le Livre noir du Communisme: Crimes, terreur, répression (1997)
Primer: Le Livre Noir du Capitalisme (1998, odziv na prejšnjo črno knjigo)

RUMENA KNJIGA (Yellow Book) je lahko literarna revija, standardni format CD-ROMov ali pa so to poslovne strani telefonskega imenika, natisnjene na rumenem papirju. Pogosto uporabljani izraz “rumeni tisk” označuje posebno področje popularnega tiska, ki objavlja čenče, škandale in kriminal.

RDEČA KNJIGA je povezana z izzivalnimi, nenavadnimi, skrajnimi, nevarnimi, vznemirljivimi, opozorilnimi vsebinami.
Primer: Den Lille Røde Bog For Skoleelever (Rdeča knjižica za študente). Knjižico, ki je burila duhove po deželi Danski in izven njenih meja, sta napisala dva danska učitelja, Søren Hansen (1940) in Jesper Jensen (1969). V knjižici sta avtorja objavila dvom v obstoječe družbene norme glede spolnosti, drog, alkohola in cigaret, z navodili, kako jih preizkusiti. Knjižica je bila prevedena v več jezikov. V Italiji in Franciji so jo prepovedali.
Primer: The Red Book Liber Novus (Rdeča knjiga Carla Gustava Junga). Rdeča knjiga Carla Gustava Junga priča o njegovem strahu pred blaznostjo. Jung je svoja notranja doživljanja sprva zapisoval v Črnih knjigah, nadaljevanja pa v rdeče usnje vezani knjigi, ki jo je enostavno poimenoval Rdeča knjiga. V njej je zapisoval svoje domišljijske podobe, vtise in čustva. Knjižica odpira pot v psihoanalitikovo iskanje samega sebe, v njegovo nezavedno, v njegov – po ocenah nekaterih njegovih kolegov – ‘nori’ del osebnosti.
Rdeča knjižica je tudi poimenovanje, ki se (je) pogosto uporablja(lo) za člansko izkaznico zveze komunistov.

Izraz MODRA KNJIGA se uporablja za sistematičen strokovni oris nekega področja. Modra knjiga lahko ponuja strokovne podlage ali možno vizijo razvoja, kot si jo zamišlja določen krog strokovnjakov. Izraz Bluebook se pogosto uporablja tudi za zbornik ali zbirko informacij in statistik (Wikipedia).
Primer: The Blue Paper »China’s educational development report 2009«. Gradivo je bilo objavljeno v znanstveni reviji, ki jo izdaja vladni think tank, skupina strokovnjakov, imenovana kitajska akademija družboslovnih znanosti.
Primer: Modra knjiga – Slovenija kot informacijska družba (2000). Izdalo jo je slovensko društvo Informatika.

ZELENA KNJIGA je strokovno besedilo, namenjeno razpravi pred sprejemanjem predlogov razvojnih strategij, usmeritev, predpisov. Z zeleno knjigo želijo pripravljavci izzvati širšo javno oziroma strokovno razpravo. V kontekstu priprave novega zakona ji navadno sledi bela knjiga, ta pa je običajno že političen dokument. Pravni viri EU omenjajo zeleno knjigo kot neuradni dokument (non-paper). Nekateri jo imenujejo posvetovalno gradivo (consultation document). Kakorkoli že, zelene knjige se izdajajo pogosteje kot knjige drugih barv. Vsebinsko so bolj odprte za različne rešitve. V njih so denimo predstavljene splošne strateške usmeritve, med katerimi naj bi izbrali najsprejemljivejše in jih kasneje vgradili v zakonodajo. Še pogosteje pa so ti dokumenti podlage za oblikovanje stališč vlade. O njih razpravlja javnost, vlada pa nato strne različna mnenja in oblikuje svoja stališča.

V Kanadi je zelena knjiga že kar uraden političen dokument, v katerem vlada objavlja osnutek svojih stališč do določenih vprašanj. Končna stališča, dopolnjena s pripombami iz javne razprave, pa nato zapiše v belo knjigo. Tudi Evropska komisija uporablja zelene knjige, ki jih naroči pri strokovnjakih, kot gradivo za nadaljnjo razpravo in posvetovanja na evropski ravni. Komisija je izdala že vrsto zelenih knjig. V tem času zanimive so zlasti:

  • Zelena knjiga – Spodbujanje učne mobilnosti za mlade (2009),
  • Zelena knjiga – Revizijska politika: kaj smo se naučili iz krize (2010),
  • Zelena knjiga – za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme (2010).

Seznam vseh zelenih knjig Evropske komisije.

Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport je leta 2001 izdalo v slovenskem prevodu Zeleno knjigo o izobraževanju učiteljev v Evropi (pdf).

BELA KNJIGA navadno poveže pridobljena stališča stroke in politike v uradne zakonske predloge. Bele knjige naj bi objektivno, verodostojno poročale o stanju in razvojnih napovedih. Na splošno jih uporabljajo kot sredstva za izčrpno predstavljanje vladne politike, preden ta predlaga novo zakonodajo. Z javno objavo vlada preizkusi odziv javnosti na predlagane rešitve in predvidi možne posledice. Odločevalci pogosto naročijo izdelavo bele knjige univerzam ali skupinam uglednih znanstvenikov, ker želijo svoje politike opreti na ekspertna mnenja in jih utemeljiti z rezultati raziskav. V nekaterih državah je bela knjiga tipičen dokument vlade, s katerim ta parlamentu predlaga določeno razvojno politiko. Bela knjiga ima nekakšno dvojno vlogo: po eni strani predstavlja že odločeno vladno politiko, po drugi strani pa izziva odgovore javnosti nanjo in išče še druga mnenja.

Primer: Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS

Minister za šolstvo, dr. Igor Lukšič je 1. aprila pred dvema letoma naročil skupini visokošolskih strokovnjakov, učiteljev in raziskovalcev pripravo podlag za sistematično in strokovno utemeljeno preoblikovanje in dograjevanje sistema vzgoje in izobraževanja. Skupino je poimenoval Nacionalna strokovna skupina za pripravo Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v republiki Sloveniji (NSS). Ta je svoje delo opravila v naročenem roku in gradivo, skupaj s pozivom k strokovni javni razpravi o rešitvah, tudi že objavila: www.belaknjiga2011.si

Primer: britanska Bela knjiga o šolah: Poučevanje je najpomembnejše

Raziskave OECD PISA so pokazale, da britanski učenci v primerjavi z učenci drugih držav nazadujejo v znanju. Njihovi učenci so zdrsnili iz skupine učencev najboljših desetih držav v skupino prvih tridesetih. Britanska vlada se je zato lotila temeljite prenove šolstva. Dejali so, da nima smisla gledati nazaj in se spraševati, ali se standardi znanja v državi znižujejo, ali je zunanje preverjanje znanja prelahko. Pomembno je predvsem to, kako se britanski učenci izkazujejo v mednarodnih primerjavah znanja. Da bi se ponovno povzpeli na lestvici uspešnih držav, so se odločili, da se bodo pri spreminjanju svojega šolskega sistema zgledovali po najboljših. Upoštevali so tri najpomembnejše vidike njihove uspešnosti: kakovost učiteljev, avtonomija in odgovornost učiteljev in pravičnejša razdelitev resursov.
Reformne predloge so v začetku marca 2011 objavili v Beli knjigi o šolah s pomenljivim podnaslovom Poučevanje je najpomembnejše. V njej predstavljajo precej radikalen program reform, s katerim želijo predvsem utrditi položaj in vlogo učiteljev v šolskem sistemu. Na prvem mestu po pomembnosti ukrepanja je po njihovem mnenju izboljšanje kakovosti učiteljev. Učitelji so namreč najmočnejši zunanji dejavnik vplivanja na uspešnost učencev, zato bodo v prihodnje nosilci kakovostnih izboljšav v šolah. Vlada se odreka usmerjanju razvoja šol z »vrha navzdol«.

Najprej bodo poskušali povečati ugled učiteljskega poklica. Pri tem se bodo zgledovali po najboljših izobraževalnih sistemih na svetu. V najboljših državah imajo učitelji najvišji poklicni status. Severna Koreja izbira prihodnje učitelje med 5 odstotki najboljših kandidatov, Finska med 10 odstotki najboljših. Predlagajo temeljito izboljšanje kakovosti začetnega izobraževanja učiteljev in njihovega nadaljnjega profesionalnega razvoja. Nadaljnje izobraževanje učiteljev bodo spodbudili tudi tako, da jih bodo razbremenili nepotrebnega administrativnega dela. Pričakujejo, da bodo učitelji sproščen čas in energijo voljno usmerili v svoj profesionalni razvoj. Začetno izobraževanje učiteljev bo dolgo in temeljito. Temu bo sledilo temeljito usposabljanje, podobno, kot ga imajo zdravniki. Diplomante novince bodo na koncu teoretičnega študija za praktično delo usposabljale šole, tako kot bolnice usposabljajo zdravnike in medicinske sestre.

Druga lekcija, ki jo ponujajo najuspešnejše države britanski vladi, ima naslov »avtonomija šol in učiteljev«. Šole in učitelji – ustrezno usposobljeni za avtonomno in odgovorno ravnanje – morajo imeti dovolj svobode za nenehno izboljševanje učnega procesa in dovolj moči za vzdrževanje discipline v razredih. Zato bodo sprostili kurikulume, njihovo izvajanje pa oprli na strožji sistem ocenjevanja znanja in zahtevnejše pridobivanje kvalifikacij. Spremenili bodo sistem rangiranja šol po uspešnosti njihovih učencev. Višje mesto na lestvici uspešnih šol bodo imele tiste z več učenci, ki bodo uspešni pri zunanjem preverjanju znanja iz petih pomembnih predmetov (angleščina, matematika, naravoslovje, tuji jezik, humanistika). Inšpekcijski nadzor bo poostren. Šolam, ki ne bodo uspešno opravile nadzornih preizkusov, bodo zamenjali vodstveno in upravljavsko strukturo. Dvignili bodo prag (ne)uspešnosti šol. Doslej se je štelo, da je neuspešna tista šola, ki ima pri zunanjem preverjanju znanja le 30 odstotkov uspešnih učencev ali manj. V prihodnje bodo morale šole imeti najmanj 35 odstotkov uspešnih učencev.

Tretja lekcija je povezana s pravičnostjo sistema oziroma enakimi možnostmi učencev iz ogroženih skupin. V državah, ki so na vrhu sveta po uspehu v mednarodnih raziskavah znanja, so prepričani, da si ne morejo privoščiti izgube talentov iz gmotno šibkejših slojev. Pripravljavci Bele knjige ugotavljajo, da je v Veliki Britaniji precej večja soodnosnost med učenčevo uspešnostjo in bogastvom njegove družine, kot je v drugih državah, kjer razlike niso tako izrazite. S temi razlikami so povezana tudi splošna nižja pričakovanja do socialno šibkih otrok. Jasno je, da šole ne morejo same reševati problema velikih socialnih razlik v družbi. Zato mora sistem zagotoviti ustrezne mehanizme izenačevanja možnosti. V Belo knjigo so tako zapisali, da bodo vpeljali pravičnejši sistem financiranja in učencem iz ogroženih okolij plačali šolnino in jim zagotovili denar za učnino.

Tatjana Plevnik, 21. 4. 2011

(Skupno 537 obiskov, 1 današnjih obiskov)