Socialna razsežnost visokega šolstva v evropskih državah – Slovenija in najrazvitejše socialne države

 

Evropska politika ni zadovoljna z uresničevanjem prepotrebnih reform in prenavljanjem visokošolskih sistemov. Zato je naročila omrežju Eurydice, da pripravi študijo o socialni razsežnosti visokega šolstva v evropskih državah. Študija je izšla v angleškem, nemškem in francoskem jeziku septembra 2011. V začetku decembra bo objavljena tudi v slovenskem jeziku. Tema študije je postavljena v okvir »pametnega, trajnostnega in vključujočega razvoja Evrope 2020«, strategije, v kateri naj bi imelo visoko šolstvo pomembno vlogo. Vendar pa, kot kažejo podatki, mnoge nacionalne politike take strategije (še) niso sprejele. Že pred svetovno finančno in ekonomsko krizo so začele zmanjševati javno financiranje visokega šolstva, čeprav se je število študentov povečevalo, vse večje pa je bilo tudi povpraševanje po diplomantih. Politika vključujočega razvoja postavlja za izhodišče in ultimativni cilj dostopnost do visokošolskega izobraževanja.

 

Širjenje dostopnosti po načelih enakosti in pravičnosti izhaja iz prepričanja, da imajo vsi pravico do visokošolskega izobraževanja. Zato da bodo lahko študirale tudi manj zastopane skupine kandidatov, je treba postopoma odstraniti  vse ovire – formalne in neformalne, vidne in nevidne, teoretične in praktične, normativne in lokalne. K temu lahko pripomorejo ustrezno prilagojeni vpisni pogoji, postopki in prakse, študijske pomoči, preprečevanje diskriminatornih praks, raznovrstnost programske ponudbe in dejavnosti, pravijo predstavniki evropskih študentov (ESIB). Socialna razsežnost ni vedno in povsod tako razumljena. Mnoge politike jo poenostavijo in izpeljujejo le kot splošno povečevanje vpisa v visokošolski študij za vse pripadnike družbene skupnosti in pod enakimi pogoji za vse.

 

K uresničevanju ciljev socialne razsežnosti izobraževanja in usposabljanja prispevajo ustrezni modeli financiranja visokega šolstva in sheme denarne pomoči študentom. Štipendije, posojila in druge nedenarne ugodnosti imajo lahko pomembno vlogo pri pravični dostopnosti do visokošolskega študija. Slovenija je z dodeljevanjem denarne pomoči študentom primerljiva z razvitimi socialnimi državami. Študentje lahko dobijo štipendijo, njihovi starši pa lahko uveljavljajo dodatke in davčne ugodnosti. Vendar vsa pomoč iz javnih sredstev ne zadošča za plačilo stroškov za samostojno življenje in študij, zato morajo študentje v Sloveniji tudi delati. Podobno je na Finskem, vendar v drugačnih razmerjih. Prevladujoča večina rednih študentov v Sloveniji ne plačuje šolnine, vpisnina in drugi prispevki pa so zelo nizki. Redni študij v Sloveniji se za zdaj skoraj v celoti financira iz javnih sredstev.

 

Javni interes za visoko šolstvo je v Evropi na splošno velik in se izraža tudi v deležu javnega financiranja. Ta je v povprečju 85-odstoten; v Sloveniji 87-odstoten, na Danskem je odstotek javnega financiranja 91,9, na Finskem 97,5, na Norveškem 100, na Švedskem pa 97,3 (Eurydice, Key data on Education in Europe 2009). Leta 2007 so evropske države za visoko šolstvo porabile v povprečju 1,12 % svojega BDP za visoko šolstvo. Večji delež so svojim visokošolskim institucijam in študentom namenjale države Severne Evrope: Danska 2,29, Finska 1,85, Norveška 2,16 in Švedska 1,77. Slovenija je v tem letu visokemu šolstvu odmerila 1,21 svojega BDP. A gospodarska kriza v Evropi pomembno vpliva tako na študij mladih generacij kot na raven financiranja visokega šolstva in bo tudi v prihodnje uravnavala razvoj na teh področjih. Čeprav je večina evropskih držav (tudi Slovenija) dejansko zvišala porabo v visokem šolstvu, nekoliko tudi zaradi sprejetja spodbujevalnih ukrepov, so se relativna razmerja marsikje poslabšala.

 

Cilj v EU je, da se »do leta 2020 delež 30–34 let starih prebivalcev s terciarno izobrazbo poveča na najmanj 40 %«. V severnih državah Evrope je bil presežen že leta 2007: Danska (41,5), Finska (47,3), Norveška (43,7), Švedska (40,7) (Eurydice, Key data on Education in Europe 2009). V Sloveniji je bil leta 2007 ta delež 31,0, leta 2010 pa 34,0 % in je presegal povprečje EU za 0,6 odstotne točke. Zdi se, da bo do leta 2020 Slovenija lahko dosegla 40-odstotno visoko izobraženost prebivalstva v opazovani starostni skupini.

 

Ker pa je pričakovano demografsko upadanje v Sloveniji veliko (večje kot povprečje v EU), v celotni izobrazbeni strukturi prebivalstva ne bo (tolikšnega) napredka. Projekcija sprememb pri deležu prebivalstva v starostni skupini 18–34 let med letoma 2010 in 2015 namreč kaže na zmanjšanje za 9,5 % ter v letih od 2010 do 2020 za 19,4 in od 2010 do 2025 za 26,3. Pomembno se bodo zmanjšale generacije v starostni skupini, tipični za vključevanje v visokošolski študij.

 

Ob upoštevanju teh podatkov in predvidevanj je toliko pomembneje zagotoviti vzdržno financiranje visokega šolstva in raznovrstnost visokošolskega študija, pospešiti širjenje dostopnosti, povečati učinkovitost študija in podpreti programe, prilagojene netradicionalnim študentom, odraslim, drugim študentom iz manj zastopanih skupin.

 

Empirične študije o dostopnosti in vpisu v visoko šolstvo odkrivajo, da so visokošolski sistemi še zelo oddaljeni od tega cilja. Avtorji ugotavljajo, da splošne zelo velike neenakosti ostajajo kljub precejšnjemu povečanju vpisa. Podatki iz Evropske družboslovne raziskave kažejo, da je precej verjetneje, da bodo diplomirali študentje iz višjih dohodkovnih skupin kot tisti iz nižjih. Še vedno je precejšen vpliv poklica in izobrazbe staršev na študijske dosežke njihovih otrok. Slovenija gibanj manj zastopanih skupin v visokem šolstvu ne spremlja sistematično. Pomanjkanje tovrstnih informacij je na splošno značilno za države Vzhodne Evrope, Litvo, Latvijo in Portugalsko.

 

Glavni vzorci in načini, s katerimi nacionalni visokošolski sistemi urejajo razmerja med plačljivim študijem in študijskimi pomočmi, kažejo več značilnih skupin. Slovenija je v skupini, v kateri večina plačuje prispevke (vpisnino, šolnino ipd.) in manjšina prejema štipendijo. Prispevki za študij so razmeroma majhni, tako da jih zmore plačati večina študentov, študijske pomoči pa so namenjene večinoma le tistim, ki jih zares potrebujejo.

 

Danska, Finska, Norveška in Švedska so sprejele splošno družbeno soglasje o pomenu in vrednosti visokošolskega izobraževanja in je zato v teh državah družba pripravljena pomembno več sredstev namenjati za študente. Pri njih namreč le manjšina plačuje prispevke, večina pa prejema štipendije. Podobno so študentom naklonjene še Malta, Škotska in Lihtenštajn. Nordijske države so se, krizi navkljub, odločile ohranjati visoko raven javne porabe za visoko šolstvo. Samo v treh nacionalnih sistemih, na Finskem, Švedskem in Norveškem, študentje ne plačujejo nobenih prispevkov. Tudi Danska je med državami z brezplačnim študijem, vendar to velja le za redne študente, ne pa tudi za izredne.

 

Na sploh v veliki večini evropskih držav združujejo štipendije in posojila. S štipendijami naj bi blažili učinek plačljivega študija na odločanje kandidatov iz določenih skupin za študij. Neka oblika štipendij je praktično univerzalna na obeh stopnjah, možnost najetja ugodnega študentskega posojila zagotavljata približno dve tretjini obravnavanih držav.

 

V delu evropskih držav dobijo starši, katerih otroci so vpisani v visoko šolstvo, pomoč (med njimi je tudi Slovenija). V drugem delu držav pa starši take pomoči ne dobijo (na Danskem, Finskem, Švedskem, Islandiji in Norveškem). V kulturi severnih držav so študentje samostojne odrasle osebe, ki večinoma ne živijo pri starših. To je lahko povezano tudi z značilno starostjo ob vstopu v visoko šolstvo, ki je v nordijskih državah nekaj let višja kot drugje v Evropi. Davčnih olajšav ali drugih denarnih ugodnosti za starše ni tudi v Španiji, Združenem kraljestvu,  Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji, kot tudi ne na Cipru, Malti in v Turčiji.

 

Pregled pomoči, ki jo lahko dobijo študentje v Sloveniji, na Danskem, Finskem, Norveškem in Švedskem iz javnih sredstev je v preglednici:


SLOVENIJA

DANSKA

FINSKA

NORVEŠKA

ŠVEDSKA

 

 

Brezplačen študij za 80 %  študentov

 

Brezplačen študij za redne študente

 

Brezplačen študij za vse študente

 

Brezplačen študij za vse študente

 

Brezplačen študij za vse študente

 

 

23 % študentov prejema štipendijo.

 

Vsi študentje prejemajo denarno pomoč.

 

Skoraj vsi študentje prejemajo denarno pomoč.

 

54 % študentov prejema denarno pomoč.

 

70 % študentov prejema denarno pomoč.

 

 

Štipendije

 

Subvencionirana prehrana, bivanje, prevozi

 

Denarna pomoč

 

Dodatek za starševstvo, za samohranilca, za invalidnost oziroma drugo nezmožnost

 

 

Denarna pomoč

 

Dodatek za bivanje (za plačilo 80% najemnine)

 

Denarna pomoč, delno v obliki posojila, 40 % posojila je  nepovratna pomoč.

 

Dodatek za starševstvo

 

Subvencioniran prevoz

 

 

Denarna pomoč

 

Dodatek za starševstvo, za študij v tujini

 

Štipendije

 

 

Posojil (nekomercialnih) ni.

 

Polovica študentov poleg državne pomoči najame še posojilo.

 

Vsi imajo možnost najeti posojilo.

 

Vsi imajo možnost pod določenimi pogoji dobiti posojilo.

 

Vsi imajo možnost najeti posojilo.

 

Družinski dodatek

 

 

 

 

 

 

Davčne ugodnosti

 

 

 

 

 

Povzela: Tatjana Plevnik, november 2011

 

Viri:

 

Eurydice, 2011. Modernisation of Higher Education: Funding and the Social Dimension.

Eurydice, Eurostat, 2010. Key Data on Education in Europe 2009.

ESIB European Students’ Information Bureau, zdaj ESU European Students’ Union

(Skupno 100 obiskov, 1 današnjih obiskov)