Spremljevalci strani Evropskega parlamenta na Facebooku so opisali svoje izkušnje s poklicnim usposabljanjem in vseživljenjskim učenjem. Kaj vse se lahko zgodi človeku v njegovi karieri? Preberite v nadaljevanju.

Odbor Parlamenta za zaposlovanje je sicer 16. marca sprejel poročilo o vseživljenjskem učenju in poklicnem usposabljanju, ki ga je spisala nemška liberalka Nadja Hirsch. V njem poslanka poudarja, da vse večje potrebe po fleksibilnih, mobilnih delavcih z mednarodnimi izkušnjami zahtevajo stalno izobraževanje zaposlenih. To bi po mnenju poslancev zaposlenim morali omogočiti tudi delodajalci, svoje pa morajo storiti tudi države in EU s povečanjem sredstev za programe na tem področju.

Kakšne so izkušnje?
Spremljevalci njihove strani na socialnem omrežju Facebook se strinjajo, da je vseživljenjsko učenje zelo pomembno, saj so morali v svoji poklicni karieri opravljati zelo različna dela. Wendy, ki je v ZDA delala kot muzeologinja, se je tako morala v EU izobraziti za druga dela, da je lahko dobila službo. Obdržati službo celo življenje je težko. Od tehnika preko skrbnika do fizioterapevta, svojo poklicno pot opisuje Klaus, medtem ko Diana meni, da je opravljati enako delo celo življenje dolgočasno. Nekateri so zapustili svoje države in odšli v tujino. Največja sprememba se je zgodila takrat, ko sem odkorakala od neplačanega dela na Hrvaškem, nato pa v Veliki Britaniji končala študij in začela delati z ljudmi z Aspergerjevim sindromom, pravi Tijana. Angela ima podobno izkušnjo: Ko sem kot učiteljica s sinom zapustila Romunijo, sem imela v žepu le 200 evrov. Prišla sem v Belgijo, trdo delala, končala študij menedžmenta. Bilo je težko, ampak mi je uspelo. Luke se je srečal s težavami pri priznavanju diplome. Diploma ne pomeni iste stvari v vseh državah EU, pravi.

Diploma ni vedno dovolj
Pa tudi z diplomo službe ni vedno najbolj lahko najti. Imela sem mednarodno diplomo, znam nekaj tujih jezikov, ampak na Švedskem me ne rabijo, je zapisala Berta. Terezin primer pa kaže, da je morda najprej treba znižati ambicije. Najprej je delala kot blagajničarka v trgovini, po koncu študija strojništva pa je dobila prvo službo. Brez bogatih staršev in preveč sreče. Delo, delo in še enkrat delo. In nikoli obupati, svetuje.

Vir in povezave: Evropski parlament, 18. 3. 2011

(Skupno 10 obiskov, 1 današnjih obiskov)