Na spletni strani University World News je bil konec oktobra objavljen članek Alexa Usherja z naslovom EUROPE: Bologna doesn’t have to kill diversity.

Veliko ljudi misli, da je pojem raznolikosti v visokem šolstvu v Evropi ogrožen, da bodo pod pritiskom vseevropskega izobraževalnega prostora, vse bolj razširjene uporabe angleščine kot jezika poučevanja in glede na prevladujoče mnenje, da je ameriški model raziskovalnih univerz nekakšna apoteóza proizvodnje modernega znanja, izginile vrednote naših institucij. Vendar pa je najbrž zavajajoče govoriti o tem, da se raznolikost sistemov na splošno povečuje ali zmanjšuje. Visokošolske sisteme je namreč mogoče primerjati med seboj po različnih vidikih: od ciljev, načinov vodenja in upravljanja, finančne neodvisnosti do strukture izobrazb, ki jo omogočajo.

V članku avtor navaja tri glavne gonilne sile evropskih univerz, povezane z institucionalno raznolikostjo. To so: dolgoročne posledice masifikacije (long-term after-effects of massification), postopno širjenje določene ideologije o ustrezni ureditvi vprašanja odgovornosti v visokem šolstvu (gradual spread of a particular ideology around the proper accountability arrangements in HE) in globalizacija (globalisation). Ti trije dejavniki sprememb so zaznavni po vsem svetu, vendar je dilema o raznolikosti zaradi bolonjskega procesa najbolj prisotna v Evropi .

Bolonjski proces vpliva na institucionalno raznolikost na dva načina. S standardizacijo programov, vpeljavo kreditov in podobnim neposredno omogoča mobilnost. Posredni učinki pa se kažejo v nekaterih državah, kjer so bolonjski proces uporabili kot krinko za vpeljavo reform, neskladnih z osnovnim namenom bolonjskega procesa.

Učinki omenjenih procesov so prav tako dvostranski. Spodbujajo tako raznolikost kot tudi homogenost: akademsko osebje bolj čuti pritisk k harmonizaciji, študentje pa vidijo premik k večji raznolikosti.

Preberite celotni članek: UWN, Alex Usher, 31. 10. 2010

(Skupno 24 obiskov, 1 današnjih obiskov)