Dr. Valerija Vendramin je zapisala:
“Osmi marec je dan, ko v ospredje stopijo (ali pa so porinjene) ženske. To je dan, ko naj bi se glas žensk slišal bolje in jasneje, čeprav je pogosto to le zvočna kulisa. Za njo je tišina kot ocean neizrečenega, neizrekljivega, neslišanega (vir). Če ne moreš povedati svoje zgodbe, to pomeni smrt, včasih v prenesenem pomenu, pogosto pa čisto dobesedno (vir), kot nam prevečkrat sporoča črna kronika (vir).
In če se obrnemo od črne kronike v akademske, domnevno varne in nevtralne »višave« (tragičnost je popolnoma neprimerljiva, a o različnih dimenzijah tišine je vseeno treba govoriti) – so tudi tu ženski glasovi enostavno kanibalizirani (vir), razumljeno je, da o ženskah z lahkoto in avtoriteto govorijo le moški (vir). Kdo govori za koga in kdo je subjekt, kdo objekt (vir)?
In, ne, vse več žensk na zgornjih klinih hierarhičnih lestvic ne pomeni, da je dostop odprt in da se glasovi vseh slišijo.”
Vir: Pedagoški inštitut, 8. 3. 2022
