Vlade po vsem svetu vsakokrat nestrpno pričakujejo rezultate testiranja 15-letnikov, ki ga v triletnih ciklih izvaja Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Ministri, zadolženi za področje izobraževanja, iz sodelujočih držav si želijo, da bi javnosti lahko sporočili, da so se njihovi mladi povzpeli na mednarodni lestvici dosežkov raziskave PISA. Približno polovica držav, ki sodelujejo v omenjeni raziskavi – leta 2012 je bilo takšnih 66 držav z vsega sveta – je v luči teh dosežkov vpeljalo v svoje šolske sisteme pomembne reforme.

Po navedbah angleškega časnika The Guardian (6. maj 2014) je tamkajšnji minister Michael Gove, pristojen za izobraževanje, potem ko so bili znani dosežki njihovih mladih v raziskavi PISA, napovedal, da rezultati zgovorno zahtevajo bolj akademski učni načrt, bolj stroge izpite, več akademij, učitelji matematike iz kitajskega Šanghaja, ki je bil na vseh lestvicah preverjanja uvrščen najviše, pa so bili povabljeni v Anglijo, da bi odkrili skrivnosti svojega uspešnega poučevanja.

Na drugi strani pa je do zdaj skoraj 100 akademikov z vsega sveta – med njimi vrhunski znanstveniki z univerz Cambridge, Oxford, London, Bristol, Stanford (Kalifornija), Columbia (New York), Ballarat (Avstralija), Canterbury (Nova Zelandija), Stockholm idr. – podprlo  poziv Andreasu Schleicherju, direktorju za testiranje PISA pri OECD, naj OECD prekine aktualni cikel testiranja.

Avtorja odprtega pisma Hainz-Dieter Meyer, profesor izobraževalne politike na državni univerzi v New Yorku, in Katie Zahedi z ene od newyorških srednjih šol sta javnost opozorila, da je OECD prevzela pristojnost za oblikovanje izobraževalne politike po vsem svetu. Rezultati PISA naj bi spodbujali vlade, da vpeljujejo v šolske sisteme kratkoročne popravke, ki naj bi zgolj omogočili mladim povzpeti se po lestvici PISA, zožujejo ideje o tem, kaj naj bi izobraževanje pravzaprav bilo, ter ubijajo veselje do učenja, ki je postalo izključno trdo delo. Podpisniki dokumenta trdijo, da PISA dramatično povečuje odvisnost od t. i. kvantitativnih ukrepov, zmanjšuje avtonomijo učiteljev in povečuje raven stresa v šolah. V pismu še opozarjajo, da se OECD osredotoča predvsem na gospodarsko vlogo šol ter ob tem poudarjajo, da šolske reforme ne bi smele prezreti zelo pomembne vloge družbeno-ekonomske neenakosti pri vplivanju na učenčevo uspešnost. Strokovnjaki prav tako izpostavljajo, da pomeni vse večji vpliv OECD na to, kako se šole vodijo in kaj naučiti, globoko nedemokratičnost, poleg tega pa OECD za razliko od organizacij UNICEF in UNESCO nima legitimnega mandata v izobraževanju. Po besedah Hainza-Dietra Meyerja naj bi šlo za klub, v katerega lahko pridejo le povabljeni, njegovi ustanoviteljici ZDA in Velika Britanija pa imata v njem še zmeraj največji, neoliberalni vpliv. »OECD je videti kot superministrstvo za šolstvo,« pravi Meyer, »ki ima večji vpliv na pridobivanje in analizo podatkov v izobraževanju kot katerakoli druga institucija.«

V pismu je OECD očitano tudi, da sodeluje z multinacionalnimi podjetji, ki s testiranjem PISA ustvarjajo velike dobičke. Tako naj bi, denimo, lastnik časnika Financial Times in založbe Penguin Books, ki je največji založnik šolskih učbenikov na svetovni ravni, razvil okvir ocenjevanja aktualnih testov PISA. Andreas Schleicher z OECD se je na to odzval, da je to zgolj ena od stotine pogodb, ki jih ima sicer njihova organizacija sklenjene z akademiki, raziskovalci, javnimi ustanovami in zasebnimi podjetji, ki jim pomagajo udejanjati njihove projekte. Prav tako je zanikal, da bi PISA vplivala na vladne politike, in potrdil, da ima OECD oblikovana le splošna, empirično podprta priporočila, ki so nastala na podlagi dosežkov v najboljših državah, ki sodelujejo v raziskavi.

Akademiki v pismu še zahtevajo, naj OECD prekine aktualni triletni cikel testiranja PISA in tako omogoči, da bodo ob sodelovanju učiteljev, učencev in njihovih staršev oblikovani primernejši, manj senzacionalistični sistemi za poročanje o dosežkih v izobraževanju. Zdaj naj bi bil namreč prvi cilj izobraževalnih sistemov po vsem svetu pomakniti se čim više na lestvici PISA, kar nadvse škodljivo vpliva na raven poučevanja v razredu. Podpisniki pisma OECD pa lestvici očitajo tudi, da ni zasnovana na znanstvenih merilih, saj naj držav v velikosti Lihtenštajna nikakor ne bi mogli primerjati s Kitajsko, prav tako pa je nemogoče enačiti izobraževalne sisteme, ki so bili razviti v zelo različnih političnih, družbenih in kulturnih kontekstih. Podpisniki so še posebno zaskrbljeni spričo tega, da skušajo v Veliki Britaniji, ZDA in nekaterih drugih državah posnemati šole v azijskih deželah, ki se na lestvici PISA uvrščajo visoko. Pristop v Šanghaju je po njihovih besedah nepredstavljivo strateški, saj njihovi učenci ob usmerjanju učiteljev do potankosti preučijo, kako čim bolje rešiti test, raziskovalno in izkušenjsko učenje pa za te sisteme nista značilna. Čeprav je odnos do učenja v vzhodni tradiciji vreden občudovanja in spoštovanja, pa vzporedno izpričuje popolno poslušnost organu, omejitve glede svobode govora in sprejemanje patriarhata, opozarjajo akademiki.

OECD ob tem, opozarja Meyer, širi področje svojega testiranja na izobraževanje in usposabljanje učiteljev, visokošolsko izobraževanje, usposabljanje na delovnem mestu – tj. na vsako ped izobraževalnega sveta. Javnemu izobraževanju tako grozi, da bo postalo »vadbeni poligon za gospodarsko kondicijo.« Andreas Schleicher na ta očitek odgovarja, da PISA prav nasprotno izobraževanja ne siromaši, temveč ga plemeniti, saj spodbuja države, da pogledajo čez svoje meje in pridobijo koristne ideje z vsega sveta, ter preko izobraževanja tako zmanjšuje družbeno neenakost.

Vir: SVIZ, 21. 5. 2014

(Skupno 14 obiskov, 1 današnjih obiskov)