Državni zbor je 24. maja 2011 sprejel resolucijo o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020 ter Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije 2011-2020. Reforma je odmevala tudi v tujini, ne samo doma. Med drugim RISS ureja tudi prenos znanja, ki pa bo očitno v prihodnjih letih temeljil na patentiranju in licenciranju ter ekonomskih kazalnikih.
Prenos znanja kot ga predvideva RISS
S strategijo so javne raziskovalne organizacije – t.j. javne univerze in inštituti – obvezane, da opredelijo prenos znanja kot eno svojih ključnih strateških poslanstev. Čeprav dokument govori o prenosu znanja, pa se osredotoča predvsem na komercializacijo tehnologij in prihodke, ki jih lahko generirajo patenti in licenčnine.
Strategija izpostavlja potrebo po vzpostavitvi okolja, ki bo omogočalo učinkovit prenos znanja: delno z nadgradnjo zakonodaje, predvsem pa z organiziranjem in zagotovljenim stabilnim financiranjem sistema pisarn za prenos tehnologij (TTO) in metriko za ovrednotenje njegove učinkovitosti. Ob tem načrtuje še vzpostavitev sistema varstva intelektualne lastnine in spodbujanje »kulture patentiranja« ter »kulture inovativnega razmišljanja«. Za te dosežke pa je v RISS predvidena vzpostavitev zaupanja med ključnimi akterji, ki naj bi bili raziskovalna sfera in državne inštitucije.
Obeti: patentiranje in ekonomsko merljivi učinki
RISS na področju prenosa znanja napoveduje spremembe, ki bodo temeljile predvsem na patentiranju in licenciranju ter merljivosti. Tako se žal ohranja tradicionalno razumevanje prenosa tehnologij in usmerjenost v predvsem neposredne učinke.
Izkušnje iz tujine pa kažejo, da je prenos znanja dolgoročen proces in predvsem namenjen dobrobiti družbe, ne pa pridobivanju sredstev za univerzo. Na študijskem obisku na MIT, ki smo se ga udeležili v okviru projekta CERIM, so poudarili prav to: prenosa tehnologij ne delamo zaradi denarja. Vodilo ISIS, ki skrbi za prenos znanja Univerze Oxford, je, kako z znanjem raziskovalcev doseči spremembe v družbi. To seveda ne izključuje komercializacije, vendar le-ta ni edino vodilo pri delovanju ter ne vodi k zmotnemu mišljenju, da zaščiteno znanje avtomatično prinaša (velike) dohodke.
Neizkoriščeno svetovanje
Prav tako so tuje univerze vse bolj usmerjene v gradnjo, zaščito in izkoriščanje svojega imena in urejajo, spodbujajo ter nadzorujejo tudi svetovanje, ki ga zaposleni lahko nudijo podjetjem ali drugim organizacijam. V RISS svetovanje kot oblika prenosa znanja profesorjev in raziskovalcev ni omenjeno in ostaja neizkoriščena niša, ki bi lahko ob ustrezni ureditvi in državni spodbudi generirala prihodek tudi za javno raziskovalno institucijo, ne le za posameznika.
Izkušnje tujih TTO kažejo, da profesorji zaradi raziskovanja in odgovornega dela na svojem področju večinoma nimajo časa, da bi s podjetji spogajali dogovor, ki bi bil zanje najbolj ugoden. V tujini tako univerze nudijo podporo posameznikom, da poskrbijo za pogodbe, ki so skladne z zakonodajo in poslanstvom univerze ter prinašajo raziskovalcu in univerzi ustrezna finančna povračila.
Kljub omenjenim pomislekom so predvideni ukrepi za ureditev prenos znanja prav gotovo korak v pravo smer, še posebej zaveza ministrstva, da bo zagotovilo stabilno financiranje pisarn za prenos znanja (TTO). Zdaj, ko je strategija sprejeta, preostane samo še njeno uresničevanje.
Vir: IRI UL, 31. 5. 2011
