Na spletišču ministrstva za delo je dne 22. 12. 2014 objavljeno sporočilo za javnost o tem, da je v petek 19. 12. 2014 je Državni zbor sprejel Predlog Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, sklenjene v Istanbulu 7. aprila 2011. Istanbulska konvencija je prvi in hkrati najobsežnejši mednarodni pravni instrument, ki celovito določa obveznosti pogodbenic za preprečevanje nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini. Slovenija je konvencijo podpisala med prvimi, že 8. septembra 2011, sedaj pa jo je tudi ratificirala. Ratifikacija konvencije predstavlja pomemben mejnik v zgodovini boja za človekove pravice žensk in novih evropskih standardov na tem področju.
S sprejemom tega pomembnega mednarodnega dokumenta s področja varstva človekovih pravic žensk in boja proti diskriminaciji se je Slovenija pridružila skupini najnaprednejših (15) držav, ki so konvencijo že ratificirale. “S tem smo pokazali svojo trdno zavezo, da naredimo velik korak naprej pri preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini,” je po sprejemu zakona oziroma ratifikaciji dejala ministrica dr. Anja Kopač Mrak.
Osnovni cilj konvencije je ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Konvencija je tako izhodišče za različne ukrepe, ki nasilje nad ženskami pravno in dejansko umeščajo v širši okvir boja proti diskriminaciji žensk in doseganja enakosti spolov. Države pogodbenice obvezuje k celostnemu pristopu obravnave nasilja nad ženskami in deklicami, vključno z nasiljem v družini, ki vključuje preprečevanje nasilja, zaščito in podporo žrtev, pregon storilcev in celovito ter koordinirano ukrepanje.
Slovenija je v zadnjem desetletju sicer znatno zvišala standarde na področju zaščite in obravnave primerov nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Veljavna zakonodaja je posledično primerljiva z zakonodajo drugih evropskih držav, zato bo konvencija zahtevala le manjše dopolnitve v slovenski zakonodaji, predvsem v Kazenskem zakoniku, kjer bi bila potrebna natančnejša opredelitev nekaterih kaznivih ravnanj po konvenciji (npr. pohabljanje ženskih spolovil, prisilna poroka, zalezovanje itd.). V skladu z 78. členom konvencije je Slovenija tudi izrazila pridržke k določbam, ki jih konvencija dovoljuje.
Da je bil sprejem konvencije nujen korak v smeri celovitejše in učinkovitejše obravnave nasilja nad ženskami, dokazuje tudi najnovejša študija Evropskega inštituta za enakost spolov z naslovom “Ocena stroškov nasilja zaradi spola v Evropski uniji”. Študija je pokazala, da je problem tovrstnega nasilja v prvi vrsti problem človekovih pravic žensk in osnovni namen ukrepov je seveda preprečevanje nadaljnjih kršitev teh pravic, saj ima to hude posledice za ranljive skupine in osebe, zlasti ženske. Hkrati pa ne smemo podcenjevati tudi ekonomskih posledic oziroma stroškov, ki jih nasilje povzroča. Države, kot ugotavlja študija, se namreč premalo zavedajo tega vidika in zato – zlasti v času ekonomske krize – vlagajo v preventivne ukrepe in razvoj boljših in učinkovitejših politik za preprečevanje nasilja občutno premalo, komaj 1 odstotek tega, kar predstavljajo skupni stroški. Ti znašajo letno kar 258 milijard EUR na ravni EU in nekaj več kot milijardo v Sloveniji, preračunano glede na število prebivalk in prebivalcev. Gre za stroške za družbo in osebe, ki nastanejo na primer zaradi fizičnih in psihičnih poškodb ter poslabšanja zdravja (zdravstvo), bolniških odsotnosti z dela, manjše produktivnosti ali nezmožnosti dela (trg dela), policijskega posredovanja, sodnih postopkov, odvetniških storitev in bivanja v zaporu (pravosodje), potreb po nastanitvah in drugih oblikah nujne pomoči (materinski domovi, varne hiše, SOS telefoni ipd.), obsežnih birokratskih postopkov itd.
