Na spletni strani Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) je objavljen odziv na besedilo “Da kakovostnemu, ne razsipnemu šolstvu”, objavljeno na spletni strani Gospodarske zbornice, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.

“Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije mag. Samo Hribar Milič se je odzval na novinarsko konferenco Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, ki smo jo pripravili pred letošnjim svetovnim dnevom učiteljev. Sicer nas veseli, da predsednik GZS spremlja naše delo, a bi bilo, menimo, bolj konstruktivno, če se ne bi spustil v poskuse že izpetih duhovitosti o prijemanju za denarnico. Tudi zato, ker GZS pri odgovornosti za klavrn položaj Slovenije še zdaleč ni nedolžna.

Glavni tajnik SVIZ je na omenjeni novinarski konferenci korektno povzel podatke iz publikacije Indeks učinkovitosti, ki kaže, da naša država glede na v izobraževanje vložena sredstva dosega nadpovprečno dobre rezultate, saj je uvrščena na 7. mesto. Gre za analizo, ki jo je za 30 držav OECD opravilo podjetje GEMS Education Solutions. Podatki preprosto kažejo, če si želi mag. Hribar Milič to priznati ali ne, da so v naši državi sredstva za izobraževanje porabljena zelo učinkovito, kar je lahko le zgled za druge dejavnosti, tudi za gospodarstvo.

Gospod Hribar Milič sicer ne pove, od kje in kako je »precedil« podatke o stroških dela in številu zaposlenih v izobraževanju za potrebe svojega odziva, a smo mu pripravljeni priskočiti na pomoč z nekaterimi dejstvi. GZS ima sicer že tradicionalne težave s številkami, ki jih uporablja pri poskusih utemeljevanja sicer problematičnih stališč. Navajanje števila 77.800 za zaposlene v izobraževanju (v resnici 57.308 (UMAR, januar 2014)) ima isto vrednost, kot jo je imela sfabricirana trditev GZS na propadlih pogajanjih za sklenitev socialnega sporazuma, da se je od leta 2008 do 2014 število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za 11.000. Trditev so morali po našem protestu, da gre za »povsem napačne in hudo pretirane številke« sklonjenih glav umakniti.

V nasprotju z visoko uvrstitvijo na lestvici učinkovitosti vloženih sredstev v izobraževanje so plače učiteljev v Sloveniji pod povprečjem držav OECD (Education at a Glance 2014). To, žal, potrjuje tudi analiza Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti Stroški dela v izobraževanju in kulturi po začetku krize (avtorjev Velimirja Boleta, Roberta Volčjaka in Žige Jereta), ki jasno kaže, da so skupni stroški dela v izobraževanju od leta 2008 do 2013 – za razliko od gospodarstva in tržnih storitev, kjer so stroški rahlo narasli – izrazito padli. In, ker gospod Hribar Milič razpravlja o Finskem BDP in nujnosti, da stroški plač ne smejo prehitevati rasti BDB, naj citiramo ugotovitev iz prispevka »Stroški dela gotovo ne zmanjšujejo konkurenčnosti Slovenije« (Gospodarska gibanja, Ekonomski inštitut pri Pravni fakulteti, junij 2014): »Zmanjševanje plač in stroškov dela (v Sloveniji) je precej intenzivnejše od krčenja BDP. Delež prejemkov zaposlenih v BDP se je namreč zmanjšal z okoli 54 % v obdobju 2009–2010 na 50,5 % v zadnjih dveh četrtletjih (…) Padanje deleža prejemkov zaposlenih v BDP zelo jasno kaže, kako »utemeljeni« so argumenti, da stroški dela zmanjšujejo konkurenčnost slovenskega gospodarstva.« Torej, stroški dela v naši državi v deležu BDP padajo, ne rastejo. S predsednikom GZS se strinjamo, da je tu matematika neizprosna in ga v tem primeru pušča brez argumentov.

Soglašamo, da eden od slovenskih problemov tiči v premajhni dodani vrednosti, ki bi znala biti posledica neustreznega gospodarskega modela, slabega vodenja in pohlepa po hitrih dobičkih tistih, ki so lastniki in odločajo v slovenskem gospodarstvu. Gospod Hribar Milič kot predsednik GZS, ki pomembno vpliva na delovanje gospodarstva, bi se lahko zato kdaj pa kdaj kritično zazrl tudi vase.”

Vir: SVIZ, 8. 10. 2014

(Skupno 12 obiskov, 1 današnjih obiskov)