V okviru projekta Znanje žanje je 14. junija v Državnem zboru pripravil javno predavanje prof. dr. Igor Grdina, predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU v Ljubljani ter redni profesor za slovensko književnost in za kulturno zgodovino na Univerzi v Novi Gorici.
Zgodovina je tematsko brez meja, je v predavanju z naslovom »Kako je z zgodovino?« dejal prof. dr. Grdina: »V svojem jedru je ena od temeljnih strategij spoznavanja in interpretacije sveta – kot znanost, umetnost ali filozofija. Toda od njih se ne samo razlikuje, ampak se jih tudi nespregledljivo dotika. Navsezadnje se vse prej ali slej znajdejo v njej.«
 
Komaj pomembno je, kdo preteklost preučuje, medtem ko še zdaleč ni vseeno, kdo jo v tekstih tematizira, je  poudaril. Zgodovina je v prvi vrsti namenjena razumevanju sebe in drugih. »Je mnogo več kot samo doživetje oziroma zavedanje preteklosti: v vsaj enaki – če ne še večji – meri je izkušnja sedanjosti.« Po dr. Grdini je sedanjost hkrati začasen konec kronologije in začetek spomina. V podobi kronologije se zgodovina giblje od dovršene nekdanjosti proti na vse strani odprti sedanjosti, kot spomin pa od zdajšnosti v globino preteklega. Celovitost globine preteklega z generacijsko oddaljenostjo peša.
 
Zgodovina ni eksperimentalna veda, pravi prof. dr. Grdina, saj se v njej nič ne more zgoditi dvakrat, četudi se zdi, da se ponavlja. Svoje sklepe zgodovina izpeljuje zgolj iz analize posledic enkratnih dejanj. »Približno tri velike generacije, to je med 75 in 90 let, morajo miniti, da se lahko kolikor toliko celovito pokažejo vse posledice tega ali onega dogajanja,« pravi prof. dr. Grdina in dodaja, da je distanca spoznavni element, ki omogoča da:« historia kot preliminaristična ( in ne revizionistična) disciplina ni sinonim za prepir, ampak za tisti tip celovite vednosti, ki mu pravimo izkušnja. Ta je vedno osebna. Zgodovina zato ne more biti objektivna. Lahko pa je nepristranska. In takšna tudi je, kadar hoče biti vrhunska.«
Vir: MVZT, 14. 6. 2011

 

(Skupno 13 obiskov, 1 današnjih obiskov)