V Ljubljani je 8. januarja 2015 potekal posvet Zavoda RS za šolstvo. Dopoldanski del je bil namenjen letnemu delovnemu načrtu. Direktor Vinko Logaj je predstavil temeljne naloge in usmeritve, pri katerih se ZRSŠ naslanja na potrebe vrtcev, šol in drugih vzgojno-izobraževalnih javnih zavodov; zahteve ministrstva, pričakovanja domačih in tujih partnerjev ter ponudbo, ki so jo zavodovi strokovni delavci pripravili na podlagi raziskav in mednarodnih primerjav. Duhovito je zaključil, da bo ponudba uspešnejša, če se bo zavod odzival bolj na želje kot pa na potrebe uporabnikov svojih storitev.
Popoldne je bilo namenjeno pereči tematiki, ki jo pogosto preglasijo drugi izobraževalni problemi: kako sporočati učencu/dijaku, staršem, šolskemu sistemu in družbi še kaj več o njegovem znanju, kot le oceno, odstotek ali mesto na lestvici. Slovenski učni načrti in ostala šolska zakonodaja predlagajo, predvidevajo in celo zahtevajo, da je treba učencu/dijaku sporočati tudi kakovostne informacije o njegovem znanju, napredku in učenju; ga usmerjati v razmislek o načrtovanju svojih učnih ciljev in samovrednotenju; ga usposabljati za spremljanje, zbiranje in izbiranje dokazil o dosežkih; ga opremiti za samostojno učenje in podobno. Ampak…
V preteklosti je bilo v slovenskih šolah že nekaj poskusov, da bi preverjanje pomenilo še kaj več kot le predigro ocenjevanju (npr. mapa učenčevih dosežkov, formativno spremljanje, portfolio, sprotno preverjanje, portfolio, listovnik, assessement for learning, listovnik, delno ocenjevanje …), a se niso uveljavili. Družbeno in osebno pričakovanje sta tako sprijaznjeni z obstoječo oceno in ocenjevanjem, jima vdano in podrejeno zaupata, da celo državna in mednarodna preverjanja znanja pretvarjata v šolsko oceno, pri kateri se poudarja zgolj objektivnost, pozablja pa se na celo pomembnejše ali vsaj enakovredne elemente: veljavnost, občutljivost, zanesljivost, gospodarnost, standardiziranost in interpretativnost.
Udeleženci so najprej poslušali predstavitve svojih kolegov, ki so sodelovali v projektih formativnega spremljanja in bili na obisku na Škotskem. Nato so v delavnicah pretresali možnosti, da bi v slovenske šole vnesli elemente sprotnega in sočasnega informiranja učencev/dijakov o ravni njihovega znanja; doseganja in preseganja učnih ciljev, šibkih in močnih področjih ter opiranju za (samostojno) učenje. Nanizali so tudi ovire, pomisleke in odpore, ki so in bodo povzročali težave pri uveljavljanju sporočilnejših, koristnejših in uporabnejših oblik vrednotenja njihovega učenja.
VIR: SIO, 9. 1. 2014
