Nekaj zanimivosti iz študije

Pomen predšolske vzgoje pri ustvarjanju razmer za družbeno vključenost in izenačevanje poznejših izobraževalnih možnosti vseh otrok je zelo velik, pravi soavtorica slovenskega poročila, dr. Nada Turnšek. Poudarja, da je na tej začetni stopnji mogoče zelo veliko narediti, “s širjenjem dostopnosti vrtcev in odzivnostjo programov za vse otroke, še posebej za skupine s tako imenovanimi »dodatnimi potrebami«, kot so otroci iz socialno šibkih družin ter otroci jezikovnih, etničnih oziroma kulturnih manjšin, katerih razvoj je (lahko) ogrožen zaradi dejavnikov v družini in drugih institucionalnih dejavnikov”.

Evropska komisija v svojem Sporočilu navaja, da “so v celoti vseživljenjskega izobraževanja vlaganja v predšolsko vzgojo najučinkovitejša, zlasti če so namenjena najbolj prikrajšanim otrokom”. To ponazarja s sliko “Donosnost vlaganj na različnih stopnjah vseživljenjskega učenja”:

graf_preprimary_investment_return

Slika povzeta po “Sporočilu Evropske komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o učinkovitosti in pravičnosti v evropskih sistemih izobraževanja in usposabljanja”, Bruselj 2006)

Študija kaže, da je v večini evropskih držav sistem predšolske vzgoje in varstva razdeljen na dva ločena podsistema: prvi, v glavnem namenjen varstvu, vključuje malčke do 3. leta starosti, drugi pa zajema otroke v starosti treh let do vstopa v obvezno izobraževanje in je v vseh državah priznan kot začetek izobraževalne navpičnice (ISCED 0). Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki ima sodoben enovit model predšolskega varstva in vzgoje. Vrtci v Sloveniji so odprti za vse otroke od 11 mescev starosti do vstopa v obvezno izobraževanje. Podoben enovit model poznajo še na Finskem, Švedskem in Norveškem, Islandiji in v Latviji. Latvija, Finska in Švedska organizirajo v zadnjem letu predšolske vzgoje tudi pripravo na šolo. Na Cipru in Danskem ter v Grčiji in Španiji imajo tako enovita kot tudi ločena okolja. V mednarodni strokovni javnosti so enoviti modeli čedalje bolje ocenjeni, zato ponekod že načrtujejo spremembe. V Združenem kraljestvu na primer postopno že vpeljujejo enovite predšolske institucije. Države v enovitem modelu predšolske vzgoje prepoznavajo prvo stopnico na izobraževalni poti, v katerem tudi za otroke od najzgodnejše dobe dalje načrtujejo kurikulume. V predšolskih institucijah za otroke vseh starosti strokovno delo opravljajo večinoma delavci s pedagoškim izobrazbenim profilom. V ločenih okoljih pa za mlajše otroke do treh let skrbi nižje izobraženo osebje oziroma nepedagoški strokovnjaki, na primer zdravstveni delavci.

Statistika kaže, da se vključenost otrok v predšolsko vzgojo povečuje v vseh evropskih državah. 90-odstotna vključenost je tudi eden izmed ciljev “Izobraževanja in usposabljanja 2010”. V šolskem letu 2005/06 je bilo v evropskih državah v predšolskem varstvu in vzgoji v povprečju 87 odstotkov štiriletnikov, v Sloveniji 79. Delež vključenosti otrok v vrtce v Sloveniji narašča, saj je bil v letu 2007/08 že 84-odstoten. V študiji Slovenija izstopa z 39-odstotnim deležem otrok, mlajših od treh let; ta se je v šolskem letu 2008/09 že povečal na 49 odstotkov. Izstopajoč je tudi podatek o zaposlenosti mater majhnih otrok v Sloveniji. Po Eurostatovih raziskavah je bilo v Sloveniji dobrih 90 odstotkov mater triletnikov zaposlenih, evropsko povprečje pa je bilo 58 odstotkov.

Denarni izdatki na otroka (iz javnih in zasebnih virov) se že vrsto let zvišujejo v vseh evropskih državah. V Sloveniji na primer so se skupni javni izdatki na otroka v letih 2001 – 2004 zviševali od 3,6 na 4,3 odstotka. Delež v BDP, namenjen predšolski vzgoji v skupnem deležu BDP za vzgojo in izobraževanje (od vrtcev do univerze) pa se je v istem obdobju zmanjševal od 0,65 na 0,49. Zniževanje deleža izdatkov za predšolsko vzgojo je mogoče razložiti s hitro rastjo BDP v opazovanih letih, zmanjševanjem števila rojstev in postopnim zgodnejšim vpisovanjem sedemletnikov v obvezno 9-letno osnovno šolo.

Države vpeljujejo različne ukrepe za širjenje dostopnosti do predšolske vzgoje in varstva. Najpogostejši so finančni mehanizmi, kot so plačila staršev v odvisnosti od dohodka in velikosti družine. Tudi v Sloveniji obsega lestvica plačil staršev glede na njihovo ekonomsko moč od nič do 80 odstotkov ekonomske cene programa. V nekaterih državah se financira predšolska vzgoja starejših otrok (nad 3 leta) v celoti iz javnih sredstev države in lokalnih skupnosti. Staršem starejših otrok v Španiji, Italiji, Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem, v Grčiji, na Madžarskem, Finskem in Škotskem, pa tudi v Romuniji in Bolgariji ni treba plačevati vrtca. V Grčiji in na Cipru na primer subvencionirajo prevoze in prehrano otrok iz odročnejših območij. Na Madžarskem, Poljskem, v Španiji, Avstriji in na Nizozemskem namenjajo dodatna sredstva predšolskim institucijam z večjim številom prikrajšanih otrok. Med pogostejšimi ukrepi sta tudi zaposlovanje dodatnega osebja ali plačni dodatki za delo z ogroženimi otroki.

slika_placljivost_predsolske_vzgoje

Poleg finančnih mehanizmov se v Evropi uveljavljajo tudi številni drugi mehanizmi, s katerimi naj bi spodbudili dostopnost predšolske vzgoje in izobraževanja za prikrajšane otroke. Med najpogostejšimi so zaposlovanje dodatnega osebja in pomoč specializiranih strokovnjakov, opredelitve prednostnih območij, izvajanje posebnih programov in tečajev za učenje jezika, organiziranje ločenih okolij ali oddelkov. Nizozemci na primer si z organiziranjem igralnih skupin prizadevajo doseči vse prikrajšane otroke stare od 2 do 6 let; stike vzpostavljajo prek mreže zdravstvenih storitev. Na Portugalskem so v vrtce vpeljali »socialnega in kulturnega mediatorja«, ki pomaga otrokom in družinam pri premoščanju kulturnih razlik. V Angliji so v program Sure Start, ki je namenjen najbolj prikrajšanim, združili predšolsko vzgojo in varstvo ter zdravstveno in družinsko pomoč.

Študija se sklene z razmišljanji o zagotavljanju kakovosti v vzgojno-varstvenih okoljih. Pri tem je pomembno čim kakovostnejše usposabljanje strokovnih delavcev, ki naj vsebuje tudi kulturno ozaveščenost, in ugodno razmerje med številom odraslih in otrok v oddelku. Le z zagotavljanjem najkakovostnejše institucionalne predšolske vzgoje in varstva se je mogoče spoprijeti z neenakimi izhodiščnimi možnostmi. Priporočilo je, naj se »ciljne skupine« ne ločujejo od preostale populacije, ampak naj se vsem otrokom skupaj, ne glede na njihov izvor, omogoči predšolska vzgoja in varstvo v okoljih, v katerih so strokovni delavci kar najbolje usposobljeni za vzgojo otrok ob upoštevaju njihovih najrazličnejših individualnih potreb.

(Skupno 127 obiskov, 1 današnjih obiskov)